Obvezno! Ampak kako?!

Sprememba šolske zakonodaje

Že več kot mesec dni je minilo od mednarodne znanstvene konference Spremembe v sistemu vzgoje in izobraževanja v Žalcu, pa se mi še vedno dvigne tlak, ko se spomnim nanjo. Le zakaj? Poglejmo.

V približno treh tednih sem imela priložnost prisostvovati dvema skrajnostma (pa bi to morali biti res?). Bila sem na seminarju za sindikalne zaupnike in na mednarodni znanstveni konferenci. Na eni strani smo se pogovarjali o izgorevanju učiteljev, o tem, kako se od učencev vedno manj zahteva, o tem, kako bi reševali vedno večje disciplinske prekrške, o tem, kako naj učitelj ravna, da ne bo v šolo dobil učenčevega odvetnika in podobno. Na drugi strani pa se pogovarjamo o prenovi učnih načrtov, o nekih konceptih in o tem, da pada raven znanja. Vzgojnih problemov se sploh ne omenja, še več, ko smo jih na delavnicah učiteljice želele izpostaviti, se jih je preprosto preslišalo in na podlagi pripomb oblikovalo predlog, naj se zaustavi in preloži sprejemanje vzgojnega načrta. Kot da smo govorile samo o vzgojnem načrtu …

Vpnejo naj se v življenje šole

Ker ne presojam na prvo žogo, ampak stvari najprej dobro pretehtam, sem po razmisleku ugotovila, da se v svojih razmišljanjih pravzaprav strinjam z Dušanom Mercem, ki je nedavno tega v Delu napisal, da je Pedagoška fakulteta, pravzaprav stroka, sama sebi namen. Potrditev sem dobila na tej mednarodni konferenci. In ti ljudje naj bi pisali novo šolsko zakonodajo!? Pa saj sploh nimajo vpogleda v to, kaj se dogaja v »bazi«!

Če bi profesorji šli med učitelje, bi lahko brez veliko razmišljanja našteli, kaj je dobro in kaj slabo. A zanje to ni dovolj. Potrebujejo pravi merski inštrument, da bi vso zadevo znanstveno dokazali. Do tedaj pa naj mali narciski, ki smo jih z zakonodajo povzdignili v nedotakljive polbogove, tekajo naokoli s svojimi odvetniki zato, ker se jim je učitelj drznil postaviti mejo, da je lahko delal s skupino 28 otrok. Dobro bi bilo, da se profesorji s Pedagoške fakultete končno odpravijo iz svojih »mirnih laboratorijev«, v katerih so razmere nadzorovane, in se pomešajo v življenje v šolah. Naj odidejo na več šol, ostanejo tam toliko časa, da se jih bodo učenci navadili in se začeli vesti naravno, pa bodo videli, s čim vse se moramo spoprijemati učitelji, kako smo nemočni, zakaj pregorevamo …

Ni vsak za učitelja

Ob tem bodo spoznali tudi, da ni primeren za učitelja vsak, ki ima željo po akademski izobrazbi in se mu ni uspelo vpisati na drugo fakulteto. Čeprav bo marsikateri kolega ogorčen, pa si je le treba priznati, – da smo tudi sami odgovorni za takšno stanje. Če smo v pravila hišnega reda zapisali, da v šoli ne žvečimo, potem učitelj, ki mora vzgajati s svojim zgledom, prav tako ne žveči. Če vemo, da se na mizah ne sedi, potem tudi učitelji ne bi smeli početi tega. Banalne stvari, ki pa jih otroci vidijo in uporabijo takoj, ko jih želimo opozoriti na neželeno vedenje. V naših šolah je še preveč učiteljev, ki niso dovolj samodisciplinirani, da bi dejansko živeli tisto, kar »pridigajo« malim glavam. In to je drugi vir težav, ki nastajajo v naših šolah.

Smejijo se nam v brk

Minister dr. Igor Lukšič je napovedal pripravo nove šolske zakonodaje. Uspelo mi ga je poslušati na obeh dogodkih. Name je naredil zelo dober vtis, ne vem pa, kako mu bo uspelo, ker imam občutek, da so tisti, ki naj bi bili glavni nosilci priprave nove »vzgojne« knjige (kot je izjavil minister, bela gotovo ne bo) predaleč od resničnega dogajanja v šolah. Jo bomo spet pisali tako, kot smo jo po osamosvojitvi – da bomo zavrgli vse staro, tudi tisto, kar je bilo dobro? Smo sploh kdaj naredili kakšno raziskavo, da bi preverili učinke nove zakonodaje, ovrednotili spremembe …