Utrujen

Opazujem, razmišljam, spoznavam

Priznam, utrujen sem. Drži, delam preveč. Vendar to ni prostor, kjer bi tarnal. Edina stvar, ki je na tem svetu resnično pravična, je čas. Vsi ga imamo 24 ur dan. In to, da delam povprečno 16 ur na dan, je moja izbira. Prepogosto odgovorim, da je pestro, zasedeno. Tak tempo bi bil seveda lahko razlog za utrujenost. Vendar se mi zdi, da obstajata dve vrsti utrujenosti. To, da delam veliko, me konec dneva položi v posteljo in zaspim vesel, srečen. Rad delam, kar delam. In to mi veliko pomeni.

Vendar utrujenega me dela nekaj drugega. Odnos. Odnos človeka do človeka, ki ga doživljam. Prepogosto. Pravijo, da naj se na to navadim. Vendar mi je težko. Priznam. Utrujen sem, da smo ljudje bitja, ki privoščimo svojim sosedom, da naj jim crkne krava. Nekateri celo pravijo, da smo takšni Slovenci.

Utrujen sem, da dobivam polena pod noge. Seveda se bom navadil. Na koncu bo za zimo dovolj. Vendar še vedno se sprašujem, zakaj. Utrujen sem, da je pri nas postala negativna zgodba tista prava zgodba v medijih. Zakaj? Jaz nočem svojih otrok vzgajati v okolju, polnem negativnih stvari. Svet ni vedno samo svetel, vendar, spoštovani, tudi teme ni stalno. Utrujen sem od večnega vprašanja, kaj je »zadaj«, ko ljudje naredijo nekaj dobrega. Smo res prišli tako daleč, da v iskreno dejanje, ko naredi nekaj dobrega, ker verjame, da se dobro z dobrim vrača, ne verjamemo več?

Da, utrujen sem od prepričanja, da vsi bogati samo kradejo. Barabe. Seveda nihče ne vidi, kako so delali dolge noči in naredili mnogo več, kot je naredil marsikdo od nas. Ne, če bi jim priznali to, bi povedali preveč o sebi. Da, ta individualizem, da ne znamo sodelovati, to me utruja. Kot tudi to, da nekomu ne znamo pokazati, da smo ponosni, ker mu je uspelo. Ker je postal nekdo, ker je naredil nekaj. To, da ne priznavamo ljudem kvalitet in nismo kot družba na njih ponosni, to me utruja vsak dan. Preprosto mi je grozno utrujajoče, ko vidim, da so heroji naše družbe liki resničnostnih šovov, namesto da bi na oder postavili vse zvezde, ki so res vredne tega naziva.

Ja, utruja me mnenje, da so vsi politiki slabi. Kot tudi to, da ne dojamemo, kako malo je treba, da bi lahko naredili velik preboj.

Ta utrujenost … Oh, vem, zdaj, ko sem priznal, so mnogi veseli. Vendar to je tiste vrste utrujenost, ki pri meni hitro mine. V meni terja počitek, potem pa vem, da je treba samo naprej. Nekoč nas bo dovolj, da se stvari spremenijo. Takrat ne bomo več utrujeni. Takrat bomo pokazali, da je mogoče drugače. In nekoč bodo vsi zlobni egoistični gargameli in pritlehne čarovnice za vedno zaspale. O, to je tisto upanje, ki na koncu dneva premaga mojo utrujenost.

To me prebuja. To nosim nekje, kot žarek, kaj žarek, svetlobo. Če mislijo, da bom zaspal sam, potem je to lažno upanje. Na koncu, tudi v pravljici, vedno zmaga dobro. Dobro se z dobrim vrača. In čas je na naši strani.

ŽIGA VAVPOTIČ