Brez titule

Grenko zadoščenje

Naš šolski sistem je usmerjen tako, da nadaljnjega izobraževanja večinoma ne spodbuja, kaj šele tako opevanega vseživljenjskega. Po opravljeni diplomi mladi niti slišati nočejo več za študij. Če se podajo v nadaljnje izobraževanje, je to največkrat le zaradi statusa.

Tudi sama sem bila taka: po opravljeni diplomi na Pedagoški akademiji sem čim prej želela v razred. In tam sem bila zadovoljna celih 15 let. Razni seminarji in strokovna srečanja so mi bili dovolj, da sem se čutila dovolj kompetentno za delo v razredu. Potem pa se je začelo šušljati o devetletki, zgodnjem poučevanju tujega jezika in – odločitev je padla.

Nazaj v šolske klopi

Dveletno izobraževanje za poučevanje angleščine v 2. triletju osnovne šole je pomenilo korenito spremembo načina življenja in zahtevalo prilagajanje cele družine. Petkove popoldneve in sobote sem preživljala na Pedagoški fakulteti na predavanjih. V začetku izjemno naporno, a se človek privadi. Tudi odrekanju. Na koncu pa: uspeh, veselje, sreča, samopotrditev in … certifikat.

Splet naključij

Za moje nadaljnje izobraževanje je potem poskrbelo nekdanje Ministrstvo za šolstvo in šport, ki je v zakon nepremišljeno zapisalo, da lahko angleščino v 2. triletju poučuje profesor razrednega pouka z opravljenim programom, jaz pa sem bila le učiteljica z višješolsko izobrazbo. Pozneje so na moje urgiranje člen celo popravili, a jaz sem bila že vpisana na izredni univerzitetni dodiplomski študij. Novi dve leti in pol polnjenja možganov z večinoma neuporabnimi podatki, a kljub temu: povprečna ocena 9,7, diplomirala z odliko, kandidatka za Prešernovo nagrado … Še sama nad sabo sem bila navdušena.

Grem naprej

Po štirih letih in pol neprekinjenega študija mi je pol leta do začetka novega študijskega obdobja kar nekaj manjkalo. Še pred informativnim dnem je padla odločitev: podiplomski študij, to je zame. In – bila sem navdušena. Tam se je spremenil tudi način, vsebine pa so bile nasploh takšne, ki sem jih na dodiplomcu zelo pogrešala, popolnoma nova videnja in nove perspektive. Bolj zaradi mojih let (45) kot česar koli drugega sem se odločila za vmesno stopnjo – magisterij znanosti. Opravila sem ga z odliko. V skoraj rekordnem času. Vmes sem bila še neuradna somentorica poznejšim petim magistricam znanosti, predvsem s področja metodologije. Tam, kjer uradni mentorji po navadi odpovedo.

Saj ni moglo biti drugače

Ja, grem do konca. Doktorski študij je bil z eno samo besedo – fantastičen. Kot spužva sem vsrkavala nove razsežnosti, notranje sem bogatela in rasla. Vmes sem sodelovala v mednarodnem projektu uvajanja Evropskega jezikovnega listovnika in triletni projekt z veliko spremljave in možnostmi za izboljšave oz. uvajanje novosti je bil kot nalašč za disertacijo. V projektu sem razvila nov koncept ocenjevanja znanja, ki temelji na refleksiji, samovrednotenju in samoocenjevanju, zasnovan na znanstvenih temeljih in preizkušen ter evalviran v praksi, z dokazano pozitivno posledično veljavnostjo na spoznavnem, čustvenem in motivacijskem področju pri učencih.

Komisija

Mentorica je po temeljitem pregledu s podpisom potrdila, da je naloga pripravljena v skladu s predpisi. Pred zagovorom jo je dobila v pregled še tričlanska komisija, ugledni strokovnjaki s področja, ki sem ga obravnavala. Dva člana komisije sta delo ocenila kot inovativno, aplikativno, kot pomemben prispevek k pedagoški znanosti predvsem k razvoju dokimologije. Tretji članici pa naloga ni bila všeč. Predlagala je nekaj popravkov. Pozneje popravke popravkov. In še pozneje popravke popravljenih popravkov. Čisto na koncu je nalogo ocenila negativno, in sicer z glavno utemeljitvijo, da je bila izbrana metodologija nepravilna.

Celotna metodologija je bila moja odločitev, skrbno izbrana po predelani številni literaturi. In bila sem prepričana (in sem še vedno!), da je (bila) ustrezna. Kljub temu sem pred vložitvijo pritožbe na senat pridobila pisno mnenje dveh priznanih metodologov, ki sta le potrdila, kar sem že vedela – uporabljene metode so ustrezne.

A vrana vrani ne izkljuje oči – pritožba je bila zavrnjena, s tem pa tudi možnost za doktorat na Univerzi v Ljubljani.

Zadoščenje

Sem pa »disertacijo« po delih objavljala (15 objav) in do danes objavila vso. Večino kot znanstvene članke, del kot strokovne. Posamezni deli so šli tako skozi roke številnih uglednih znanstvenikov in strokovnjakov, ki delujejo tudi kot recenzenti pri revijah, kot so Vzgoja in izobraževanje, Didactica Slovenica, Didakta ter Educa in si pravzaprav znanstvenih spodrsljajev ali celo napak ne morejo privoščiti. In čisto nikoli nisem po recenziji popravljala metodologije, vedno je šlo le za kozmetične popravke preoblikovanja znanstvenega dela v članek. Glavnino sem predstavila tudi na enem strokovnem posvetu in dveh znanstvenih v organizaciji Šole za ravnatelje in tudi tam so šli skozi recenzijo.

Epilog

Zadoščenje sem tako dobila, ostaja pa grenko spoznanje, da je prevladalo očitno subjektivno mnenje ene članice komisije, ki se je iz meni neznanega razloga odločila, da jaz doktorskega naziva ne bom imela. Nič hudega, saj ga ne potrebujem. Pridobila sem ogromno novega znanja in spoznanj, opravila sem fantastično delo, še posebej na generaciji otrok, ki je bila takšnega sodelovalnega ocenjevanja deležna. Ena titula ne more tega niti potrditi niti odvzeti. Za nič narejenega mi ni žal. Žal mi je le, da takšni ljudje vzgajajo in izobražujejo bodoče učitelje, saj jim ne morejo biti ravno pozitiven zgled. Ti pa v študiju pridobljene vzorce potem prenašajo naprej – na otroke.

JOŽICA FRIGELJ