Šola, šolica, večna skrb in bolečina

Naš komentar

Mediji namenjajo kar precej pozornosti naši šoli. Pišejo in opozarjajo, kot smo že vajeni, na njene slabosti. Med drugim je bila povod za večjo zaskrbljenost tudi raziskava PIRLS 2011, ki je poleg ugotovljene slabe bralne pismenosti naših učencev šokirala tudi z odgovorom polovice naših šolarjev, da ne hodijo radi v šolo, ker se neradi učijo. O obeh mednarodnih raziskavah TIMSS in PIRLS 2011 smo podrobno pisali v Šolskih razgledih že lani, vendar posebnega odziva strokovne javnosti in šolnikov takrat nismo zaznali.

Za odzive potrebujemo v naši deželi daljši čas, veseli pa moramo biti , kadar do njih sploh pride. O zablodah v reformirani devetletki je v zadnjem času veliko napisano, večino ugotovitev mirno podpišem. Prav tako že nekaj let zelo dejavno deluje civilna iniciativa za boljšo šolo, ki opozarja predvsem na njeno storilnostno usmerjenost, ki onemogoča samoiniciativnost in ustvarjalnost naših učencev. Tudi podpišem.

Zanimivo je, da v Sloveniji izstopajo – po raziskavi TIMSS – dosežki učencev v znanju kemije. Po mnenju raziskovalcev je k izboljšanju pripomoglo več vloženih sredstev v izobraževanje učiteljev, izdelava ustreznega učnega gradiva, še posebej pa izboljšanje metod in oblik dela ter motivacija učiteljev in učencev k večji učinkovitosti in ustvarjalnosti.

Moj namen ni interpretirati ugotovitve obeh raziskav, raznolikih meril, analiz, primerjav …, ker je to delo strokovnjakov. Bi pa morali zato zbrani rezultati te in podobnih mednarodnih raziskav zanimati predvsem tiste, ki ob vsaki menjavi vlade in posledično zaposlenih na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport brez poprejšnjih analiz in posnetkov stanja pripravljajo nove in nove reforme, pišejo nekoristne Bele knjige in deklarativne nacionalne programe, ki imajo s stvarnimi problemi naše šole bolj malo skupnega, razen da zadovoljijo formalnim in birokratskim zahtevam.

Zanimivo je tudi, da se pri vseh kritičnih oglašanjih in iskanju pravih rešitev o tem, kaj narediti, da bi bili naši učenci in dijaki bolj motivirani za učenje, študenti pa za študij, skratka, da bi bila šola bolj priljubljena, kot je, premalo sliši glas tistih, ki so – po mojem mnenju – edini kompetentni za prave odgovore in pozitivne rezultate, to so učitelji in učiteljice. Pri tem je prav vseeno, ali učijo na osnovni, srednji šoli ali pa predavajo na fakulteti. Še vedno drži, da šola »stoji in pade« z njenimi učitelji.

To zagovarjam z vso odgovornostjo, saj sem bila tudi sama vzgojiteljica, učiteljica in sem še vedno predavateljica. Kljub temu, da sem pozneje delala v izobraževanju odraslih in bila na vodstvenih mestih v šolstvu, sem bila vedno najraje učiteljica. Da bom po poklicu učiteljica in da bo pedagogika moja poklicna pot, sem vedela že v prvem razredu osnovne šole. Kljub stalnim reformam, predpisanim učnim načrtom, dogovorjenim in stalno menjajočim se kurikulom, birokratskim in drugim zahtevam, si nisem nikoli dovolila, da bi mi lahko kdor koli preprečil in odvzel avtonomijo v »razredu«, samostojnost pri izbiri primernih vsebin, učinkovitih metod in oblik dela, ki so predvsem omogočale mojim učencem, dijakom in študentom, da so bili motivirani, ustvarjalni, samoiniciativni in dejavni. Ne vem, kolikokrat sem se zagovarjala pred vodstvom zaradi inovativnega dela v razredu, ki ni bilo vedno po predpisanih pravilih šolskih oblasti, je pa bilo učencem »pisano na kožo«. Nikoli nisem imela in nimam težav z disciplino, nemotiviranostjo in nesodelovanjem učencev. Imam pa težave takrat, ko želim, da bi bili bolj samostojni, kritični, analitični, samoiniciativni, ustvarjalni.

Pri delu s študenti me sploh ne presenečajo rezultati slabe bralne pismenosti. Čeprav so sodelovali v raziskavi osnovnošolci, sem prepričana, da ne bi bili dosežki nič boljši, če bi sodelovali srednješolci ali celo študenti, ker so po mojih izkušnjah vse prej kot pismeni: ne samo da ne berejo in ne razumejo prebranega, ne znajo se izražati, daljši govorni ali pisni prispevki jim povzročajo hude težave, imajo zelo skromen besedni zaklad, da o splošni razgledanosti sploh ne izgubljam besed. Če jim še najmanj težav povzročajo računalniki in drugi multimedijski dosežki sodobne tehnologije, še ne pomeni, da bodo zato bolj pripravljeni na samostojno in ustvarjalno življenje. Menim, da je vpliv sodobne tehnologije bolj škodljiv, kot smo pripravljeni priznati. Naši otroci v povprečju sedijo v šolskih klopeh dvanajst let, mnogi celo še pet več. Kaj se dogaja v vseh teh letih? Je znanje, ki ga imajo, primerljivo z vsemi temi leti?!

Ob vsem tem ne morem mimo sodobnega učitelja, ki je premalo motiviran, v šoli se mnogi med njimi niso zaposlili zato, ker bi bila to njihova  poklicna želja. Mnogi se neprestano pritožujejo nad nemogočimi in nemotiviranimi učenci, dijaki, študenti in vplivom staršev, nemočjo ter birokratizacijo njihovega dela, ki jim, tako verjamejo, onemogoča, da bi lahko dobro opravili svoje poslanstvo v razredu. Neselektivnost vpisa in študija za pedagoški poklic je verjetno tudi eden  izmed dolgoletnih vzrokov za stanje, kakršno je. Moj pokojni stric, ugleden profesor na pedagoški akademiji v Ljubljani, je nekoč izjavil, da se, žal, za poklic učiteljice samo vsake nekaj let odloči kakšna »perla« (torej »biser«, povedano v lepi slovenščini).

Da so med učitelji in učiteljicami tudi »perle«, ni nobenega dvoma; in prav te bi morale biti v šolah bolj v ospredju, posebej nagrajene, poslušane in slišane; na svoje kolege naj bi prenašale znanje in izkušnje o tem, kaj vse je mogoče narediti v naši šoli drugače in bolje, če zmoreš odmisliti vse balaste in nesmisle, ki jih predpisujejo neživljenjski uradniki, premalo pa strokovnjaki.

Učitelji smo v šoli zaradi učencev, dijakov, študentov in bi morali biti najboljši mentorji, učitelji, svetovalci, motivatorji, ozaveščevalci, sogovorniki in vodniki na poti k njihovi samostojnosti, ustvarjalnosti. Zavedanje in opravljanje teh raznolikih vlog je že prva pot k uspehu.

Šola je praviloma rigidna, tradicionalna in konformistična. Nerada priznam, da prav tako šolo želijo skoraj vse vlade in oblasti, tudi naša. Nista naključni podobni izjavi zadnjih aktualnih šolskih ministrov: »Naša šola je dobra.« Sprememb, ki jih številna zakonodaja in neprestane reforme vpeljujejo v šolo, si v resnici nihče ne želi, vsaj takih, navideznih in nepotrebnih ne. Za začetek bi lahko predvsem temeljito raziskali, kaj se dogaja v šoli vsa ta leta, ki jih naši učenci bolj ali manj (ne)uspešno presedijo v šolskih klopeh, in se s kritično samorefleksijo soočili z rezultati.

Odgovori so vedno nekje na sredini. V šoli je prav toliko učiteljev, ki so »perle«, kot je učencev, ki so »perle«. Če bo na obeh straneh več odličnih, motiviranih, neobičajnih, ustvarjalnih …, bo bolj odlična, ustvarjalna in življenjska tudi naša šola. Skoraj verjamem, da je tako.

IDA SREBOTNIK