Smo odsev narave

V iskanju uravnoteženosti si prisluhnimo še bolj

Vsako leto se znova čudimo vremenu, ko nas preseneča z zelo nizkimi temperaturami pozimi ali s previsokimi za ta letni čas, kot je bilo to letos od jeseni do začetka februarja. Potem pa je nastopil mraz, ki ni bil največja nadloga, pač pa žled, kakršnega ne pomnijo tudi najstarejši ljudje.

Res je, saj vremenski podatki iz preteklosti dokazujejo, da se takšen žled pojavlja približno na petdeset let in se zgodi zaradi višje temperature v ozračju, ko dežuje na precej bolj ohlajena tla. Tedaj vse zaledeni. Tega ledu ni mogoče odstraniti. Vse otrdi, obstane, da le nemočno opazujemo dogajanje v naravi, ukrivljena drevesa in grmovje, ki pod težo bremena padajo na tla, se lomijo.

Vse to so bile zime

442/443: Huda zima v zahodni Evropi, sneg je ležal 6 mesecev.

822/823: Že 22. septembra je pritisnil zimski mraz. Mraz in sneg sta neprekinjeno trajala do 12. aprila. En mesec so bile vse Evropske reke zaledenele.

1185/1186: Najtoplejša zima v Evropi. Že januarja so cvetela drevesa, februarja so bila jabolka že velika kot lešniki, v začetku avgusta pa je bila trgatev.

1419/1420: Zelo topla zima. 7. aprila so cvetele vrtnice, sredi aprila so bile zrele češnje in jagode. 8. junija je sledila močna ohladitev s hudo pozebo po nižinah.

1611/1612: Od januarja je snežilo 50 dni dolgo, celo strehe hiš so bile pod snegom.

1608/1609: Zelo mila zima, niti enkrat ni bilo mraza in snega.

1784/1785: Celo v Italiji je bilo februarja 1,5 metra snega. Veliko ljudi je obstalo na cestah in zmrznilo. Divje živali so od lakote napadale ljudi po vaseh. Bila je invazija volkov. Sneg in mraz sta pojenjala komaj sredi aprila.

1788/1789: Najhujša zima stoletja. Za božič je bilo tako mrzlo, da so ptiči med letanjem zmrznili in padali na tla. Veliko divjih živali je umrlo, spet so se pojavili volkovi. V Rimu je med 27. in 30. decembrom zapadlo toliko snega, kot ga prej ni 52 let. Poštni promet se je ustavil.

1829/1830: Obilo snega in hud mraz od Božiča do svečnice (2. 2.) tako, da so krompir in jabolka tudi v najbolj izoliranih kleteh zmrznila.

1879/1880: Ena izmed najhujših zim, temperature so bile do -36 stopinj Celzija. Decembra se temperatura tri tedne ni dvignila nad -10 stopinj Celzija. Številni ljudje so zmrznili med spanjem. Zajce, goske in kokoši so ljudje imeli v hišah, da ne bi zmrznile.

1894/1895: Zelo snežna zima, marca so marsikje izmerili rekordne količine snega. V Ljubljani je bilo celo 149 cm snega, kar je največ doslej.

1897/1898: Zelo malo dni s temperaturami pod lediščem. Za novo leto je bilo lepo, sončno, toplo. Po vrtovih so cvetele narcise. Topli zimi je sledilo mrzlo in mokro poletje. Komaj sredi avgusta so temperature presegle 25 stopinj Celzija.

1909/1910: Od Božiča do 6. januarja je bilo tako toplo, da so čebele letale po zraku.

(Povzeto iz na podlagi arhivskih podatkov napisanega besedila, ki je v teh dneh zaokrožilo po elektronski pošti.)

Moramo se prilagajati

Če smo pozorni na še starejša vremenska poročila, lahko ugotavljamo, da so povsem normalni vsi pojavi v naravi, tako previsoke in tudi prenizke temperature, obilica padavin itd. Mi se jim moramo prilagoditi in biti pripravljeni na razna presenečenja. Narava je neverjetna, njena moč in energija sta nepredstavljivi za nas, smrtnike, pa vendar … Če opazujemo sebe, vemo, da imamo tudi sami v sebi neizmerno moč, ko zmoremo narediti vse, iti čez vse prepreke, najhujše poraze, razočaranja, bolezni, stiske, trpljenje ob izgubi najdražjih in strese. Sposobni smo obuditi lastno notranjo moč, energijo, ki nas žene, nam daje elan za nove zmage. Tudi samozdraviteljsko moč, zaupanje v življenje, v dobro, ki nas kljub vsemu izpolnjuje in vodi naprej.

Posledice so zmeraj

So pa trenutki, ko se lahko primerjamo z zaledenelo naravo, ko obstanemo in obmolknemo, ko pred nami ni jasne poti, ni sonca, veselja, so le praznina, trpljenje, obup. Kaj se takrat dogaja v telesu, znotraj nas? Ali je to tudi normalno stanje in počutje? Tudi. Če je le kratkotrajno kot ta žled, ki se je razblinil po nekaj dneh. Toda ostale so posledice, zlomljene veje in še mnogo več. Tudi v nas ostajajo posledice, kajti notranji organi so živi, tudi vsi procesi v njih, in v takšnem stresnem stanju smo preobremenjeni. Ne vidimo se znotraj, se pa čutimo, zato si čim manjkrat dovolimo tako nizke padce in nesproščenost telesa, čustev. So znak, da je dobro spremeniti nekaj v svojem življenju, ki se tudi stalno spreminja in ne more ostati leta in desetletja enako. Vrednote so glavni igralci, najpreprostejše, tiste nam že poznane, kot sta dobrota in prijaznost.

Jetra kličejo po miru

Za ta letni čas in te trenutke, ko nastopa pomlad, se vse prebuja, klije, nastavlja prve popke in bo kar naenkrat vse zeleno in živopisno po jesensko-zimski sivini pognalo v bujno rast, zbudilo bo tudi nas s prebujanjem energije pomladanskega zagona. To naj ne bo zaletavo, impulzivno, nervozno, jezno in grobo, ker to obremenjuje naša jetra, žolčnik, ki bi rada nekaj v miru občutila, načrtovala, presodila in ustvarila. Takšno stanje pomeni, da je jetrna energija v presežku in jo je dobro zamenjati s prijaznostjo, dobroto do sebe, se sprostiti.

Izčrpanost

Če smo pogosto utrujeni, zjutraj pa je najbolje, da nas pustijo nekaj časa pri miru, zraven tega smo še neodločni in prestrašeni, je jetrna energija prav gotovo izčrpana. Zato se spočijmo, ne hitimo. Jetra so odgovorna za obrambno funkcijo v telesu, za čiščenje in uravnavanje krvnih zalog in delovanje živčnega sistema, za oči, kite, nohte, tudi glavoboli in vrtoglavice sodijo sem.

Lanska zima je bila prav nasprotna letošnji, bogata s snegom, mrazom in trajanjem. Narava ima res tisočero obrazov, popolnoma nasprotujočih si, a prav vsi nam niso po godu. Si pa sami lahko naredimo marsikaj tako, da nam je prav.

DARINKA SULJEVIĆ