Prepustim se toku

List iz dnevnik

Marsikdo si reče po vikendu, ki ga preživi doma, potem pa odhiti v službo, da ima pred seboj še en naporen, težak teden, da se bodo dnevi vlekli v neskončnost in bo spet vse enako. Pri meni se dogaja prav nasprotno, in to že vsa leta, odkar delam z otroki. Moj poklic mi omogoča svobodno izbiranje in odločanje, vsak dan je drugačen, pravzaprav si mi, naredimo drugačnega. Skupaj uživamo v vseh trenutkih. Za nas je vse pomembno.

Lepo je delati z otroki, saj me znajo vsako sekundo nasmejati, presenetiti, napolniti z energijo. Seveda ni zmeraj vse tako rožnato. Takrat je moja naloga, da jih pravilno usmerim. Rade volje mi prisluhnejo. Izkušnje so tiste, ki štejejo v življenju. Dobre in slabe. In napake. Vsi se učimo na napakah – tako odrasli kot tudi otroci.

Kljub postavljanju meja smo še vedno prijatelji. Včasih se počutim, kot da smo vsi ena velika družina. Ne moremo prav dolgo zdržati eden brez drugega. Ko se po praznikih ali daljši odsotnosti srečamo, ni lepšega kot to, da ti otroci rečejo: »A si nas kaj pogrešala? Mi smo te zelooooo!« In se stisnejo k meni. Ja, zelo radi se pridejo k meni »pocrkljat«. Včasih jim je dovolj samo objem, spet drugič obsedijo v mojem naročju. Vem, da jim to veliko pomeni. Moram priznati, da tudi meni.

Z njimi grem povsod. Kako lepo jih je opazovati na naših potepanjih, ko kar srkajo ponujeno znanje. In kako so hvaležni za vsak dan, ki ga preživijo z menoj! Tudi jaz sem jim hvaležna. Res uživam z njimi. Veliko se pogovarjamo. V jaslih so bili pretežno poslušalci, zdaj pa v pogovoru z menoj delujejo že zelo odraslo. Lepo je spremljati njihov napredek. Če pozorno opazujem, lahko vsak dan opazim še tako drobceno spremembo.

In potem so tu še starši. Kar nekaj je takšnih, s katerimi smo se srečali že pri njihovih prvorojencih. Lepo je, ko slišiš, kaj vse so pripravljeni narediti, da pridejo njihovi otroci v tvojo skupino. Toplo mi je pri srcu, ko mi kakšna mama reče: »Popolnoma vam zaupam, ko oddam sina. Z vami bi ga brez skrbi poslala tudi na konec sveta. Vi ste resnično zlati! To, kar vi dajete otrokom, je neprecenljivo!«

Ja, tudi sama sem mama. Vem, da smo mame zaščitniške in da nam včasih za druge zelo nepomembne stvari pomenijo veliko. Vse želimo svojim otrokom najboljše; prav tako tudi očetje – da ne bo pomote.

Sin in hčerka sta že študenta, a spomnim se, da je meni in možu pomenilo veliko prav to, da sva otroka oddala v vrtec brez skrbi. Zato zelo dobro razumem starše, ko so pri uvajanju otrok v vrtec sprva zelo nezaupljivi. Zaupanje je tisto, ki pride pozneje, vendar pa je zanj potrebno trdno delati.

In … meni je uspelo. Znova in znova mi uspe, z vsako skupino posebej. Potem ni nič več težko. Samo prepustim se toku, ki me žene naprej. In lahko sem vse – mama, vzgojiteljica, prijateljica, svetovalka … In v vsaki vlogi lahko blestim, sem lahko uspešna …

Med seboj si zaupamo in verjamemo v dobro. Prav zato so se med nami stkale posebne vezi. Starši radi pridejo k nam na obisk, pa naj gre za ustvarjalne delavnice, predpraznična druženja ali le klepet. Vzamem si čas – ne samo za njih, vzamem si čas za njihove otroke, za svoj dom, svojo družino … Čas je tisti, ki kar beži mimo nas. Od nas je odvisno le, kako in s kom ga bomo preživeli.

MOJCA KOŠMRLJ