Uspehi "naših" športnikov – lekcija za vse nas

Opazujem razmišljam spoznavam

Seveda ne moramo mimo uspehov slovenskih športnikov na Olimpijskih igrah. Slovenija se je kot država uvrstila na 16. mesto glede na absolutno število, na lestvici medalj na prebivalca pa smo bili kot država drugi, takoj za Norveško. Če analiziramo kolajne še z vidika BDP-ja, smo zasedli sam vrh in bili – prvi. Obstajajo tisti, ki bodo rekli, da se s prvim mestom glede na BDP ni za hvalit; a vendar prav ta podatek pove, da smo dosegli največ, čeprav ne živimo v najboljših razmerah. To dejansko pomeni, da je investicija na športnika mnogo manjša kot v kateri drugi državi.

Kakor koli, snemamo lahko klobuk, se priklanjamo, ploskamo in smo srečni, veseli in ponosni. Športniki so ime Slovenije ponesli v svet.

Ob tem je zanimivo spremljati koncept svojine, ki ga kot narod tako hitro posvojimo, kadar se lahko z nekom pohvalimo. Zdaj z našimi športniki. On je naš. Res sem ponosen na naše, je bilo slišati pogosto. Ta občutek, da smo mi del uspeha, je res fenomenalen. Povsem razumljivo. V coni udobja in s čipsom v roki je tako preprosto biti olimpijski prvak.

Verjetno pretiravam. Drži, imate prav, tudi naši politiki so bebci, je pogosto slišati. Kruha in iger, se razume. Vendar – športniki nosijo pomembna sporočila za vse nas. Predvsem za preboj, ki bi ga lahko naredili, če bi znali uspehe športnikov precej preprosto analizirati, njihove vrednote, koncepte in dejanja pa razširiti na druga področja. ČE bi nam to uspelo, bi lahko Slovenija postala velesila. V čemer koli. Vidim, slišim tiste, ki se hihitajo. Naivnost pisca besedila, si mislijo. Vendar vztrajam.

Najbolj ključna in najpomembnejša lekcija, ki jo nosi uspeh športnikov, je, da šport ceni in spoštuje kakovost. Samo najboljši in najhitrejši je tisti prvi. Ne, ni pomembno, če si lep; ni pomembno, če so starši bogati; ni pomembno, kakšne ocene si nosil domov iz šole. Pomembna je hitrost, razdalja ob upoštevanju pravil. In predvsem ni pomembno, čigav si. Smešno bi bilo, če bi napisal, a si predstavljate, da bi na olimpijske igre poslali samo tiste, ki so volili … Ali samo tiste, ki pripadajo stranki … Smejte se. Vendar ni smešno, ko prav to počnemo v gospodarstvu – v nadzorne svete postavljamo ljudi, ki so pravih izkaznic. In ko na razpisu zmagajo naši, žal, čeprav redkeje, tudi v znanosti. In ko na javne funkcije postavljamo ljudi – tiste, najboljše. Japajade …. To je realnost, ki smo jo sprejeli! In tako je verjetno vprašanje, zakaj nam kot družbi ne uspe, povsem retorično.

Vendar, spoštovani, vsega ni kriva politika. Če bi bila, športniki gotovo ne bi bili tako uspešni. Uspeh je stvar odločitve. Posameznika. Da, tudi tebe. Ti športniki niso stokali nad razmerami v državi. Odločili so se, da jim bo uspelo. Prvi v vrsti so se odrekali. Izstopili so iz cone udobja. Ne, ne samo eno leto, več let, desetletji. Njim ni pomembno, če je 2. januar praznik ali ne, saj trenirajo že prvega. Ne štejejo, koliko dni imajo dopusta. Ni jim pomembno, kdaj pridejo v službo in kdaj gredo. Njim je jasno samo eno – za uspeh morajo dati vse od sebe. Vse!

Seveda ne uspevajo sami. Imajo time ljudi. Zbirajo najboljše. Iščejo tiste podobnih vrednot, vendar takšne, ki znajo več od njih. In tem ljudem ni najpomembnejše, da jih ujamejo kamere, da jih ljudje vidijo. Uspeh športnika, za katerega delajo, je njihov uspeh. Znajo se veseliti, znajo navijati, znajo biti – v ozadju.

Športniki ne berejo novic v časopisu. Poskusite se približati Tini Maze in ji povejte, kako nepoštena je država glede nepremičninskega davka. Kakšne gneče so, da se davek popravi. Verjetno ji ne boste prišli blizu. In če, bo uporabila gumb – ignoriraj. Športniki imajo svoj svet. Pozitiven. V njem sta samo uspeh in zmaga stvar njihovega razumevanja.

Naši so bili dobri. Se strinjam. Je pa mnogo lažje s čipsom v roki. Ob tem, ko pljunemo čez državo. In, seveda, bolj poslušni so tisti, ki niso najboljši – z najboljšimi ni lahko. Vendar pri njih štejejo le rezultati. Vse skupaj sploh ni znanost. Je le preprosto razumevanje osnovnih dejstev.

Zmoreš? Zmoremo? Zmorejo? Kapo dol, dragi športniki! In hvala za lekcije!

ŽIGA VAVPOTIČ