Prosim, objemi me

Uvodnik

Ste opazili, kako so današnji otroci »lačni« objemov? Vstopijo v šolo, srečajo sošolce, se objamejo (dekleta tudi poljubijo). Med odmorom sedijo na klopci tesno drug ob drugem, hodijo objeti po hodniku. Po pouku se spet objamejo, poljubijo in se kar ne morejo ločiti. V začetku se mi je zdelo nenavadno, malce smešno, zdaj pa sem pravzaprav žalostna, ko jih takole gledam.

V mojih osnovnošolskih časih smo si pomahali, se hitro odpravili domov in se po kosilu ponovno srečali. Skupaj smo bili do noči. In tako vsak dan. Današnji otroci pa se vidijo v šoli, doma sedejo za računalnik in klepetajo brezosebno, hladno. Brez sramu nekoga napadejo, saj ga ne gledajo v oči in ne vidijo, kaj so njihove besede povzročile. Iščejo si zaveznike in navidezne prijatelje. Živijo v nekem drugem svetu.

Ali ni človek družbeno bitje? Kaj jih ni nihče podučil, da potrebujemo drug drugega, da ne moremo živeti brez stikov, pogovorov, nasmeha, solz in objemov? Zmrazi me ob tem, ko slišim, kako malo se ti otroci pogovarjajo s starši. Ti pridejo iz službe utrujeni, slabovoljni in všeč jim je, če je otrok v svoji sobi, da jih ne moti. In da je na varnem. Pa je res? Saj sploh ne vedo, kaj tam počne. A je doma. In samo to je pomembno. Ob koncih tedna otroci odidejo na zabave, na katerih se malo govori, malo pleše in veliko pije. Med močno vinjenimi so največkrat osnovnošolci.

Koliko otrok ob večerih sede s starši, se pogovarja o vprašanjih, ki so zanje pomembna, ali pa se preprosto le pogovarja? Koliko od njih je resnično ljubljenih? Koliko od njih ima rado starše, ker jih spoštujejo in so jim zgled in to ne le zaradi stvari, ki jim jih kupijo?

Vsak dan bolj se mi dozdeva, da obstajajo tri skupine otrok. V prvi so tisti, ki jih imenujem – samorastniki. Ti so cele dneve sami. Sami si pripravijo jesti, sedijo pred televizijo, naredijo nekaj za šolo. Starši so v službi, zvečer pa preutrujeni za pogovor. Ali pa delajo popoldne in se z otroki čez teden sploh ne vidijo. V drugi skupini so – kristalčki. Starši jih ovijejo v vato kot najdragocenejši kristal. Komaj jim pustijo dihati. Skupaj z njimi se učijo, pišejo naloge, namesto njih berejo celo knjige za domače branje in se pozneje hudo razburjajo, če otrok ne dobi ocene, ki jo oni pričakujejo. Za svoje delo želijo biti nagrajeni in ne sprejmejo nikakršne učiteljeve razlage, da v šoli ocenjujemo otrokov napredek in ne njihovega dela. V trenutku so pripravljeni poklicati šolskega inšpektorja. Ne vidijo ali pa ne želijo videti, da s svojim ravnanjem ovirajo otrokov razvoj. Tako bodo ti vse življenje odvisni od staršev, saj bodo vedno čakali, da bodo uredili stvari namesto njih. Ti otroci ne vedo, kaj je to odgovornost. Tretjo skupino imenujem – otroci. To so tisti, ki se znajo pogovarjati, igrati, včasih kaj ušpičiti in se tudi opravičiti. So to, kar so, torej otroci. So samozavestni in so ljubljeni. In zakaj so takšni? Ker se starši z njimi pogovarjajo, jih objamejo, a tudi okregajo, če storijo neumnost. Predvsem pa jim dajo vedeti, da so za delo v šoli odgovorni – sami.

Želim si, da bi bilo takih otrok vsak dan več. Otroci potrebujejo objeme (še bolj kot odrasli), tople besede. Le tako bodo začutili neko pripadnost, ne le tisto zaradi skupnega stanovanja. Čutili bodo, kje je njihov dom. In to bodo znali posredovati naprej.

SUZANA PIGAC KOKALJ