Razpoka v sistemu

O integraciji in inkluziji in skrbi za konkretnega otroka

Integracija in inkluzija ter partnerski odnos staršev v inkluzivni šoli – vse to skupaj je z zakonsko podlago vzgoje in izobraževanja ter otrokovimi pravicami v tem času vodilna doktrina sodobne pedagogike in pedagoške prakse. Skupaj s petstopenjskim modelom pomoči otrokom z učnimi težavami je osnova za vpeljevanje sprememb v učnem okolju.

Sodobno šolstvo stremi v proces inkluzije, ki jo v stilu omenjenega sistema pomoči določa vzpostavljanje spodbudnega fizičnega, didaktičnega in socialnega okolja ter učnega okolja v smislu kurikula. Timska obravnava in vključevanje otroka v sam soustvarjalni proces je tisti del napredne obravnave, ki se pojmuje kot daljnoročna pomoč otroku. Pri tem je nujno opredeliti stopnjo znanja, ki naj bi ga učenec dosegel, in potrebe, ki naj jih zadovolji – oboje v primernem učnem okolju, seveda.

Pozitiven odnos do pomoči

/…/

Za spoštovanje osebnostne integritete gre

Analiza stanja fizičnega, didaktičnega, kurikularnega in socialnega okolja učenja predstavlja izhodišče za raziskave o resnični stopnji uspešnosti petstopenjskega modela pomoči. Govorimo o podpori ravnateljev, učiteljev razrednega in predmetnega pouka, svetovalnih delavcev šole, specialnih pedagogov, kot tudi staršev in orientiranosti samih učencev. Inkluzivna šola, ki je perspektiva 21. stoletja, je smer, ki jo je treba oblikovati skozi čas in pripravljenost družbe. Zanjo so oblikovani in tudi že v prakso vpeljani modeli soustvarjanja takšnih prvin okolja, ki bodo privedli v želeno smer. Nahajamo se torej v prelomnem času med obstoječo doktrino in tisto, ki jo postopno vpeljujemo. Ta čas – kot zmeraj v vsaki prelomni fazi – kaže pomanjkljivosti in celo negativizme pri obravnavi in šolanju otrok z učnimi težavami. Toda ne gre le za spreminjanje mišljenja, pogosto samoumevnega, in ravnanja strokovnih delavcev šole ter odzivov okolja; gre za globlja področja učenčeve osebnostne integritete! In to je treba ovrednotiti in jo spoštovati. Sem sodijo spoštovanje učencev in njihovih sposobnosti, zaupanje v njihove zmožnosti in sposobnosti, tudi za zmožnost realne ocene otrokovih sposobnosti in iz njih izhajajočih smotrov edukacije. Oblikovati najboljše možne okoliščine in načine za doseganje dobrih učnih rezultatov je doktrina, torej cilj, …/…/.

Zanj je pomembno, da zmore sam

Ugotavljanje dejanske vrednosti, ki jo učenec prejme ob izpostavljanju in vključenosti v zanj prezahtevne učne programe, je področje, ki obravnava predvsem osebnostni vidik otrokovega napredka. Pri tem niti doktrina niti socialno okolje, vključno z željami staršev, ne predstavljajo ključnega vprašanja in pomena. Govorimo o učenčevi samopodobi, življenjski usmerjenosti in viziji prihodnosti, ki jo je tak učenec sposoben vizualizirati zase – ob doživljanju sebe kot takšnega, da ni zmožen realizirati danih ciljev. Otroku ni pomembno, kaj se od njega zahteva – ta merila postavlja stroka in svet odraslih. Zanj je pomembno, ali je te cilje sposoben uresničiti brez pomoči odraslih ter s tem oblikovati jasne načrte zase. Prav je, da stroka oblikuje optimalne razmere za napredek; vendar se dogaja, da v želji po pripadnosti novim trendom nihče ne želi priznati, da se teorija in praksa ne skladata. Z drugimi besedami – zavedati se moramo, da to za posameznika ob njegovi težavi ni nujno napredek. Na to kaže tudi izkušnja z usmerjenim izobraževanjem. To je bilo po nekaj letih ukinjeno, vzpostavil pa se je izboljšan model klasične šole. Zdajšnja pedagoška praksa žal kaže, da večina otrok z učnimi težavami preide v programe, primerne njihovim sposobnostim, šele v drugi triadi ali celo še pozneje, torej v višjih razredih osnovne šole. Pregled njihove šolske poti ni v prid omenjeni doktrini, temveč kaže visoko stopnjo deviantnosti – torej razvijajo se obrambni mehanizmi, negativna nastrojenost do učnih vsebin in zahtev, samopodoba je zaskrbljujoče nizka … Pojavi se še mnogo drugega, kar zelo ovira otrokov napredek. In še eno bridko dejstvo naj omenim: ob vsem tem postavljamo učenca na stran.

Doktrina – sama sebi namen

Velikokrat je videti, da je doktrina sama sebi namen in je posameznik, ki mu je namenjena, le stranski produkt poskusov, ne pa glavni akter z na kožo pisano vlogo. Toda le vlogo, ki nam je pisana na kožo, smo sposobni v življenju dobro odigrati, vse ostalo je le približek. Nujno potrebno torej je, da izsledke opravljenih znanstvenih raziskav, ki so pokazale prenekatero razpoko v izobraževalnem sistemu, nemudoma vzamemo v resno obravnavo. Brez odlašanja najdemo ustrezno pot povezovanja med doktrino 21. stoletja in stvarnostjo, ob tem pa poskrbimo za konkretnega otroka.

ZVONKA ŠTOLFA