Žlahtno šelestenje spomina

Najina pisana tapiserija

Draga Rut,

ti povem, kaj mi je najprej prišlo na misel kot spominek iz naše mladosti? Z vprašanjem o tem si sklenila svoje prejšnje pismo. Dan mladosti in štafeta, seveda. Maj je že sam po sebi dišeči čas valovanja trav in čustev, 25. maj je bil češnja na torti. Zanimivo je opazovati, kako se spreminja odnos do skupne preteklosti, kako se pravzaprav kolektivni spomin ustvarja za nazaj in celo za naprej. Nekje sem zapisala, da je spomin nekaj čudežnega, nerazumljivega in varljivega. Ljudje bi se morali zato mnogo previdneje in skrbneje ozirati v zgodovino in bolj zaupati prihodnosti, dogaja pa se ravno nasprotno.

Zato pa smo v Pišecah konec maja praznovali, izšel je zbornik Šelestenje spomina – 200 let šolstva v Pišecah. Rut, bilo je veličastno. Moram se krotiti, da ne bom uporabila prehudih pridevnikov, sicer bi moje besede zvenele kot hvalisanje. Bil je poseben dan, to pa smem napisati. Scenarij prireditve je bil zasnovan tako, da se je vse odvijalo zunaj. Začeli smo pri izviru Gabernice. Prav tam je pred 200 leti stala stara mežnarija, v kateri se je izvajalo prvo poučevanje; tako smo metaforično stali ob izviru pišeškega šolstva. Pred dvema letoma smo to mesto obeležili s skulpturo iz masivnega kostanjevega lesa, ki so jo oblikovali naši učenci. Spomenike smo izdelali in postavili še na štiri druge lokacije, na katerih se je v Pišecah v preteklosti organizirano poučevalo. Pot med njimi smo zveneče poimenovali Aleja pišeških šol. Zbornik je zasnovan kot potovanje po tej aleji, od mejnika do mejnika; tako smo se tudi mi pomikali od Mežnarije, kot se imenuje prvi spomenik, do Spirale, ki simbolizira zadnjo postajo.

Vsak postanek je imel še svojo zvočno barvo. Začelo se je s pritrkavanjem na cerkveni zvon, kar je pogumno izpeljal naš glasbeni pedagog Dejan. Si ga predstavljaš? Splezati je moral v vrh visokega zvonika svetega Mihaela. Mosconovo sadjarsko šolo so v živo naznanile fanfare, direktor Kozjanskega parka in ravnateljica pa sta ob podpori otroških rok posadila drevo. Na pragu stare Učilnice, prve namensko za poučevanje pozidane stavbe iz leta 1864, so otroci zapeli Učilno zidano. Natančno na mestu, kjer je stala poznejša šola iz leta 1905 in je bila leta 2002 porušena, pa so otroci z roko v roki z učitelji postavili živi gabarit, v katerem je zaplesala Romanina »zlata« folklorna skupina. Harmoniki se je s klarinetom pridružila Jožica Zupančič, naša »vizionarka tisočletja« v Unescovi planetarni akciji Millenium Dreamer, ki je pri trinajstih zastopala Slovenijo v Bruslju, kjer je pogumno nastopila za govorniškim odrom, nato pa so jo tam izbrali, da je na Floridi predstavljala Evropo. Tista deklica iz Pišec, ki se te s hvaležnostjo spominja v zborniku, saj sta prav vidve pred 15 leti  prvi odpirali vrata gostoljubja begunskim otrokom s Kosova in začenjali tradicijo pišeških mednarodnih taborov.

Otroci so se ob igranju pišeške pihalne godbe iz gabarita premaknili in s svojim gibanjem ustvarili spiralo, ustvarjalci zbornika smo ob zvoku fanfar svečano spustili trimetrsko platno z odtisom naslovnice zbornika. Sledili so slavnostni govorci in okusna pogostitev z domačo hrano za vse, ki so se prišli od blizu in daleč veselit dogodka. Razen kulinarike je bilo vse vezano na dogajanje na prostem. Lahko si misliš, kako skrbno smo spremljali različne vremenske napovedi. Bliže ko smo bili datumu, več oblakov in dežnih kapelj je bilo v njih. Rut, to je morda najlepši del vsega: da v Pišecah tisti dan ni deževalo. Natančno pri zadnjem govoru je padlo nekaj kapelj kot blagoslov z neba. So nam pa obiskovalci, ki so se pripeljali od daleč, tudi iz Buj, Novega mesta in Celja, povedali, da jih je vso pot spremljal dež. Celo v bližnjih Brežicah je menda med našo prireditvijo pošteno padalo.

Rut, ni te bilo z nami, zato ti poskušam skicirati vizualno in zvočno podobo dogodka. Ne morem ti prenesti vsega naboja, ki je bil ta večer in v dneh ali kar tednih in mesecih prisoten na šoli. Vem, da poznaš to sinergijo, v kateri se mnogo drobnih različnih niti splete v fino tkanino. Lepota in pomembnost posameznih niti sta lahko neizmerni, a ena sama je le nit, nikoli platno. /…/

Na vrata trkajo novi dnevi, novi dogodki. Najprej valeta devetošolcev, letošnja generacija se zelo zrelo in brez stresa pripravlja nanjo. Se sprašuješ, kateri otroci so to? Prav tisti, ki se na hrbtni strani zbornika držijo za roke, le da so na posnetku štiri leta mlajši. Junij bo v šoli, kot po navadi, prhnil hitro mimo in za julij najavljaš že sedmo Pleteršnikovo srečanje, večdnevno bivanje Slovencev iz Srbije v Pišecah. Pozdravljam tvojo idejo o domu za lastovke – Slovence po svetu in njihove potomce. Ne vem, ali se kakšna ustanova že resno ukvarja s tem, gotovo pa bi bile Pišece dobra izbira. Ne poznam kraja, v katerem bi gostoljubje tako živelo kot tukaj.

/…/ Tanja