Za več veselja

Uvodnik

Najlepši čas, ko sem hodil še v šolo, so bile zame zagotovo počitnice. Torej čas, ko v resnici nisem hodil v šolo. Takrat, na samem začetku počitnic, ko mi je vsako leto znova in znova odleglo, da je šola za mano, sem se najbolje počutil. Priznam, v šolo nisem prav rad hodil. Veliko raje sem tekel od nje.

In če bi me danes vprašali, ali si želim biti spet v tistih otroških “šoloobveznih in srednješolskih” letih, bi močno razmislil. Ne, v šolo si nikakor ne bi želel spet hoditi. Šola mi je ostala z nekim grenkim priokusom ujetništva. Zakaj se mi je zamerila? Kakšna bi morala biti, da bi mi bila bolj všeč?

Bolj všeč bi mi bila vesela šola. Uf, če bi to prebrala dr. Vesna Vuk Godina, bi zagotovo močno zmajala z glavo. Ona, denimo, pravi, da starši in verjetno tudi učitelji ne smejo biti dobri prijatelji svojim otrokom ali učencem. Pravi, da morajo biti njihovi najboljši sovražniki.

Zelo rad berem ali prisluhnem razmišljanju priznane antropologinje. Izjemna je. Njeni pogledi so zelo prodorni, niso površinski, ne božajo nas po koži, temveč sežejo k temeljnim, globljim uvidom. Včasih njena neposrednost kar zaboli. Toda prav tam, kjer najbolj zaboli, se lahko pogosto naučimo največ.

Z njo se v marsičem strinjam. Vendar si še vedno želim, da bi bila šola bolj vesela. Ne samo to. Želim si, da bi bilo več veselja tudi v službah, v domovih, na ulicah. Tistega veselja, ki nam pričara večji občutek hvaležnosti, in to zaradi čudeža, da smo in da lahko ustvarjamo. Pa ne gre za pobožno željo. Za več veselja se je treba preprosto potruditi, saj življenje pogosto ni veselo. Ja, drži tudi to, da življenje, žal, pogosto ni veselo, tudi ko so dane vse možnosti za to, da bi lahko bilo. Vsake izgubljene priložnosti veselja je zelo škoda. Zaradi tega imamo lahko občutek izgubljene mladosti. Ko se počutimo stari, čeprav nimamo niti 20 let. Ko se počutimo izgoreli, čeprav bi naj bili pri 40 letih pri najboljših močeh. Ko čutimo, da naše življenje nima smisla, čeprav smo imeli dovolj časa, da bi ta smisel le našli.

Kaj če je pomanjkanje veselja posledica pomanjkanja pristne izkušnje? Kaj če so za občutek ujetništva v šoli krive prav mize in stoli? Kaj ko bi šola odprla svoja vrata in bi več pouka bilo zunaj v naravi, na cesti, v kulturnih središčih, obrtniških delavnicah, v tovarnah …?

Če želimo, da šola uči živeti, naj živi bolj polnovredno življenje, kot ga omogočajo šolske klopi. Učimo se vendar z vsem telesom in ne le z možgani.

Marsičesa iz biologije, geografije, družbe, fizike … bi se, denimo, lahko naučili med dolgimi pohodi. Ob tem bi se naučili in doživeli še veliko vsega, česar ne znamo niti zapisati v učni kurikul.

Sanjam o tekaško-pohodnem popotovanju mladih z Goričkega v Piran. O prostovoljnem popotovanju dobre volje, ki bi se krepila z vsakim korakom in z vsakim novim spoznanjem. Ob večerih bi bila dodatna predavanja in delavnice o temah in rečeh, ki ne najdejo pravega mesta v šolskih klopeh, a so za življenje izjemno pomembne, nas navdihujejo. To so reči, s katerimi lahko dosežemo poklic, ki nas ne omejuje, temveč nam omogoča ustvarjalne počitnice.

Stvari, ki jih počnemo, delajmo z veseljem, da bomo ponovno začutili žar mladostnosti. Ne izgubljajmo več priložnosti za veselje. Morda je zdaj pravi čas, da se začnemo pripravljati na popotovanje mladih. Biti pripravljen je dobro stanje duha in telesa. Pripravljajmo se na nove in nove izzive. Soustvarjajmo jih.

Vabim vas, da boste takrat pripravljeni sodelovati, da boste mladi.

Ko bo kaj več znanega o popotovanju mladih, pa nas povežejo naši Šolski razgledi.

Vesele počitnice nam želim – trajajo naj še takrat, ko se začne novo šolsko leto.

URBAN PRAPROTNIK