Kako izbrati vladarja?

Naš komentar

Sredi naslednjega meseca bodo predčasne parlamentarne volitve. Tudi tokrat je tako, kot je že bilo pred drugimi volitvami pri nas in drugje, da so namreč eni že odločeni, koga bodo volili, drugi še ne, tretji, da ne bodo nikogar, četrti pa v nasprotju z njimi niti ne vedo, ali bodo sploh volili. Da bi se slednji morda laže odločili, ostali pa ponovno razmislili o svoji odločitvi, je pred lanskimi volitvami v Italiji ugledna založba Laterza storila nekaj, kar je bilo po eni strani spretna marketinška poteza, po drugi strani pa nekakšen razsvetljensko navdahnjen poskus razsvetljevanja in izobraževanja državljanov. Na svoji spletni strani je namreč vsak dan ponudila brezplačno v branje enega od nasvetov, ki jih državljanom kot volivcem daje na razpolago ugledni italijanski politični filozof Maurizio Viroli v knjigi Izbrati vladarja (Scegliere il principe. I consigli di Machiavelli al cittadino elettore).

Že iz podnaslova knjige je očitno, da gre za nasvete, ki niso v bistvu nič drugega, kot za današnje potrebe izbrana in komentirana razmišljanja in nasveti – te je v svojih političnih razpravah zapisal nihče drug kot znameniti renesančni mislec Machiavelli. Toda zakaj naj bi bilo vredno prisluhniti nasvetom nekoga, ki je ne samo živel v nekem povsem drugem času, temveč je bil – in je pri nekaterih še vedno – prav zaradi svojih nasvetov takratnim florentinskim oblastnikom (da morajo pri svojem odločanju upoštevati zgolj državno korist in biti pripravljeni uporabiti vsa sredstva, ko gre za zaščito države; da sicer tudi takrat, ko je država ogrožena, ne smejo zanemariti dobrega, če morejo, vendar morajo v sili biti pripravljeni zabresti tudi v zlo in delati proti stvarem, zaradi katerih veljajo ljudje za dobre: človečnosti, zvestobi, dobrosrčnosti, veri itd.) na slabem glasu? Odgovor Virolija – ki je med drugim izvrsten poznavalec Machiavellija – je, da zato, ker gre za spoznanja človeka, ki je utelešal vrline, ki so ključne za dobrega svetovalca glede političnih zadev. Bil je namreč izjemno pošten, svojih kritičnih sodb o politiki in ravnanju nekaterih tedanjih vladarjev in duhovščine ni skrival, vse svoje moči je posvetil obrambi svobodne florentinske države in, kar je še posebno pomembno, njegovi osebni interesi in ambicije niso bili nikoli v nasprotju z javnim dobrim. Poleg tega njegova spoznanja o politiki – ki izhajajo iz neposrednih osebnih izkušenj in natančnega študija zgodovine in realne politike, to se pravi politike, kakršna je dejansko bila, in ne, kakršna naj bi bila ali bi morala biti glede na ideje, ki so jih zagovarjali filozofi že od Aristotela – še zdaleč niso anahronistična, saj se po Virolijevem mnenju politika v svojem bistvu od takrat ni kaj dosti spremenila.

In za kakšne nasvete sploh gre? Na tem mestu jih seveda ni mogoče niti podrobneje prikazati, kaj šele razčleniti in kritično obravnavati. Ker pa nas kar silijo k temeljitemu razmisleku in posledično k oblikovanju lastnih mnenj in stališč o politiki in našem odnosu do nje, morda ne bi bilo neumno, če bi jih, denimo, kritično obravnavali učitelji pri pouku državljanske vzgoje in tako morda pripomogli k formiranju aktivnih državljanov, ki se bodo na volitvah pametno odločali. Kakor koli že, moj namen je zelo skromen: v grobih obrisih povzeti prva dva izmed osemnajstih nasvetov, ki so obravnavani v prej omenjeni knjigi. Prvi je odgovor na vprašanje, ali iti na volitve ali ne, drugi pa ponuja merila, po katerih naj izberemo stranko ali posameznega kandidata.

Prvi nasvet je zgoščen v misli: »Pametni državljani imajo javno dobro zelo radi in poskrbijo, da se njihov glas sliši«. Kajti najučinkovitejše sredstvo, ki ga kot državljani imamo na razpolago za nadzor tistih, ki nam vladajo, in tudi za to, da jim damo vedeti, da imamo javno dobro radi, je naš volilni glas. Kadar pa oblastniki vidijo, da ne hodimo na volitve in da nam ni mar za javno dobro, so prepričani, da lahko zlahka vsilijo svojo voljo in uveljavijo partikularne zasebne interese. Če torej hočemo živeti svobodno in imeti dobre zakone, ki ščitijo svobodo in javno dobro, moramo voliti in izbrati tiste stranke ali posameznike, ki so vredni zaupanja. Tudi če med vsemi strankami ni nobene, ki bi nas popolnoma ali vsaj dovolj prepričala, je bolje, da gremo volit in izberemo najmanj slabo, kot da sploh ne volimo, saj tako preprečimo še večje zlo. Enako drži za volitve posameznikov.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, komu naj na volitvah damo svoj glas, pa lahko pomaga drugi nasvet: »Politike sodimo glede na dejstva in ne po videzu«. To pomeni, da jih moramo presojati po tem, kaj so naredili in kaj delajo, ne pa po tem, kaj govorijo in kako se kažejo v javnosti. Kajti to so mojstri zapeljevanja in prevar. Če jih gledaš in poslušaš, so videti ena sama poštenost, sama odkritost, sama zvestoba, sama dobrosrčnost in dobronamernost. Znajo pokazati čustva, ki jih morda niti ne občutijo (žalost in bolečino do žrtev nesreč, naklonjenost do revnih, ogorčenost do krivice, ki se je komu zgodila itd.), in prikriti tiste sentimente, ki bi jih morali občutiti (pretirano ambicioznost, pohlep, častihlepnost, zaničevanje zakonov). Dobro znajo tudi uporabljati besede, da prikažejo svoja dejanja v lepi luči ali da skrijejo tista podlejša za gostim dimom dvoumnih in nejasnih izrazov. Zato moramo, če nočemo nasesti njihovim prevaram in hočemo izbrati na volitvah poštene in sposobne politike, vedeti, kako so ravnali, ko so bili soočeni z resnimi problemi: so, denimo, podprli delo sodnikov, ki sodijo politike, obtožene storitve kaznivih dejanj, ali so, prav nasprotno, svoje politične kolege ščitili in jih zagovarjali; so v parlamentu glasovali za zakone, ki lajšajo življenje tistim, ki v glavnem skrbijo le za lastno dobrobit, ali proti njim itd.? Če smo dobri državljani, tudi ne smemo izbirati stranke ali posamezne politike izključno glede na naše osebne interese, temveč moramo pri tem predvsem misliti na posledice svoje izbire. Ali naj, denimo, namenimo svoj glas politiku ali stranki, ki obljublja nižje davke? Preden se odločimo, moramo razmisliti o posledicah, ki bi jih uresničitev obljube imela. Bi radi živeli v družbi, v kateri bi javne vrtce, šole in univerze začele nadomeščati plačljive zasebne institucije, zdravljenje pa ne bi bilo več pravica za vse, temveč le še privilegij za tiste, ki si ga lahko privoščijo? Poleg tega moramo na volitvah paziti, da nekoga ne volimo zaradi tega, ker se nam zdi prava oseba ali stranka za to, da bo, ko pride na oblast, obračunala s tistimi politiki, sodržavljani ali družbenimi skupinami, ki jih ne maramo ali jih celo sovražimo. Kajti v nasprotnem primeru se nam lahko zgodi, da bomo tudi sami postali žrtev prav tistih, ki smo jim s svojim glasom dali moč in oblast. Tako se je med drugim zgodilo, kot opozarja Viroli, Italijanom, ki so podprli Mussolinija zato, da obračuna z osovraženimi socialisti in komunisti, potem pa so ostali brez državljanskih svoboščin, mnogi so bili poslani v smrt v Afriko, Grčijo, Jugoslavijo in Rusijo, ali pa so videli, kako se njihove hiše rušijo pod bombami, odvrženimi iz zavezniških letal.

Bomo prisluhnili tem nasvetom?

ZDENKO KODELJA