Brez krepkih zidakov ne gre

Okus poletja

Poletja pred poldrugim desetletjem ne bom nikdar pozabila. Tako zelo drugačno je bilo zame od vseh prejšnjih. Nikdar pred tem nisem čutila tolikšne ločnice med poletjem in jesenjo kot prav tistega avgusta.

V otroštvu je bil to čas neskončnosti, ko sem se po svoje igrala v nedogled ali pa sem pomagala staršem pri tistem, kar so počeli. Ko so zidali hišo, sem sodelovala. Nisem zlagala mogočnih zidakov, pretežki so bili zame, tudi malte nisem delala sama, le pesku, apnu in cementu sem s kanglico prilivala vodo …

Do tistega poletja sem se po navadi kje potepala. Sprva je bilo to morje, Pohorje, tabori v Bohinju, pozneje bolj ali manj oddaljene dežele. Seveda so bili vmes tudi poletni tedni, ki sem jih preživljala čisto po svoje – z veseljem doma, zelo rada sama s seboj in z vsem, kar me je veselilo početi.

Na nitki

Tistega avgusta sem zelo celostno doživljala vse neznano, kar me je čakalo jeseni. Prav dobro sem vedela, da prevzemam odgovorno nalogo na zahtevni poti, na katero sem se podala nekaj let pred tem, ko je za časnik Šolski razgledi, takrat še Prosvetni delavec, postalo aktualno vprašanje – biti ali ne biti. Časnik, ki ga od tistega poletja še zmeraj urejam, je obvisel na nitki, kajti v mladi državi se je v primerjavi s poprej marsikaj spremenilo in v uredništvu se je vse vrtelo okrog vprašanja, kdo nam bo pomagal obstati. Uvideli smo, da na tiste, na katere smo se upravičeno zanašali (državne institucije, stanovsko združenje …), ne moremo računati; ob obilici drugega se, čeprav smo si to želeli, s časnikom in njegovo prihodnostjo niso ukvarjali. Treba je bilo drugače razmišljati, nič več ni bilo kar samo po sebi umevno. Če smo želeli ohraniti časopis (in svoje zaposlitve) ter nadaljevati dolgoletno tradicijo stanovskega časnika, je bilo treba ubrati svojo pot, najtežjo. Naporna je bila, zelo naporna; a tudi zdaj, ko so tiskani mediji v zatonu in predvsem ker je naša družba čedalje bolj brezglava, precej trnjeva. A zmeraj sta smeri vsaj dve ...

Verjamem

Če bi upoštevala nasvete, bi že davno vrgla puško v koruzo ali ubrala bližnjico v drugačno življenje. Zakaj nisem? Kako naj bi to storila, ko pa so zame učitelji že od nekdaj ena najbolj spoštovanih družbenih skupin, tista, ki je (naj bi bila) gonilo družbenega razvoja? Ne, to ne bi bila pot zame in že tedaj mi je bilo jasno, da se pot Šolskih razgledov ne bi mogla kar skleniti. Predolga je tradicija, premočno je poslanstvo, preveč spoštujem učitelje in vanje še zmeraj verjamem! Mislim, da ne bi znala in tudi ne zmogla živeti, če ne bi čutila, da sem dala na tem področju res vse od sebe, kar sem mogla. In časnik je preživel in še živi. Že od nekdaj namreč čutim, da je seveda prav, da vsak poskrbi zase; a še bolj prav, če ne gre le za skrb zase, temveč še za nekaj več, za skupno dobro.

Da idealiziram in se slepim, sem slišala že večkrat. Ali res?

Najšibkejši člen

Kaj bi bilo, če bi tisto poletje prineslo drugačno odločitev? S tem se ne ukvarjam, vem le, da takšnega časopisa že desetletje in več ne bi bilo. Če bi bil v drugih rokah, bi bil najbrž z zelo drugače zapolnjenimi stranmi, že kako obarvanimi, če ne oglasno, pa gotovo strankarsko. Vsekakor bi bil bolj prilagojen času; času, ki nas ne navdušuje, osrečuje pa še manj …

Ni res, da so vsi mediji danes v službi kapitala. Šolski razgledi so takšni, kakršne (so)ustvarjate! Berete tisto, kar pišete. Mi (po navadi zmeraj pišem v množini, torej mi, uredništvo, ne glede na to, ali smo v njem tri, štiri, kot v najboljših časih, ali sva sami s tajnico, kot sva bili že ničkolikokrat in sva tako tudi zdaj že lep čas) vse to le dopolnimo, uredimo, damo časopisu podobo, skrbimo za veliko nevidnih drobnarij, brez katerih časnik pač ne bi bil med vami vsakih 14 dni, in to že 65 let! S tem, ko ga kupujete, tudi omogočate izhajanje. Prav ta povezava pa je najšibkejši člen že dolga leta. Časnik prebirate, res je, a povečini šolski izvod, premalo pa vas je takih, ki bi prebirali svojega doma. Če časopis ponikne, se bo to zgodilo zaradi tega. Nekateri menite, da bi lahko pristopil največji učiteljski sindikat in pomagal ohraniti (in razvijati) dobro tradicijo. Kdaj že bi bila takšna poteza najbolj realna;  že pred tistim oddaljenim poletjem … A tedaj se je v naši mladi državi tudi na drugih področjih zgodilo veliko potez, za katere smo se bolj množično šele nedavno začeli zavedati, da vse niso bile premišljene, kaj so pomenile in povzročile …

Kam

Dokler se neko početje zdi smiselno, dokler sta vera in zaupanje, greš naprej, niti ni časa preveč razmišljati. Zmoreš, četudi na trenutke sam, zelo sam. A veš, upaš, da tako ne bo zmeraj. In še zdaj vem, da ste učitelji, veliko vas je, ki vam ni vseeno, kaj bo z vami, kaj bo z mladimi, kaj bo z vsemi nami jutri in pojutrišnjem in, seveda, takoj zdaj.

Kam drvimo in kako? Kaj puščamo za sabo? Je družba, v kateri živimo, čedalje boljša, bolj humana, smo ljudje bolj zadovoljni? Je takšna, ki obeta svetlejšo prihodnost vsem nam in zlasti mladim?

Je res prava pot, da z dobro tradicijo prekinjamo? Pogosto jo sami onemogočamo in uničujemo. Koristno je narediti prepih, čim večkrat, odstraniti zatohlo in dati prostor svežemu. Toda ali je res treba vsako reč zrušiti, jo opustiti in začeti na novo pri temeljih, četudi so ti dobri in zdravi? Čas bo pokazal. Marsikaj je že … Vem le, da moje »prilivanje vode s kanglico med pesek, apno in cement« ni dovolj, da se ohrani časnik, ki že 65 let povezuje slovenske učitelje. Brez krepkih zidakov ne gre.

Zmeraj znova

In ker se poletje počasi izteka, marsikaj se izteka, naj še zapišem, kaj sem prebirala v teh delovno nekoliko bolj sproščenih tednih. Med skladovnico za poletje pripravljenih knjig sem zmeraj znova posegala po knjižicah Človek, Srečka Kosovela, in Opravičilo človeka, Karin Cvetko Vah. Drobni, za vsakogar. A nikoli ne moreta biti do konca prebrani ali izpeti. Čakata tudi na vas.

LUČKA LEŠNIK