Živimo v iluziji

Prodane duše II

V besedilu v prejšnjih ŠR smo videli, da je neoliberalizem vzniknil kot poskus obnove razredne moči kapitalističnega razreda v trenutku, ko je bil privilegiran položaj tega razreda postavljen pod vprašaj, ko so dobički drastično padli, ko se je – vsaj na Zahodu – družbena enakost povečevala in so se začele porajati socialistične politike trajnostnega razvoja. Gotovo je, da je tudi v obdobju vpetega liberalizma šola kot ideološki aparat države delovala v funkciji reprodukcije danih družbeno-ekonomskih razmerij, vendar je bilo v času vpetega liberalizma, ki je bil veliko bolj naklonjen delavskemu razredu, v šoli veliko posluha za projekte, ki so temu razredu koristili. Šola – čeprav ideološki aparat – je bila v času vpetega liberalizma tudi mesto razrednega boja.

To se kaže že na ravni možnosti za resno teoretsko razpravljanje o različnih konceptih šole. V neoliberalnem kontekstu je to razpravo pretežno nadomestil diskurz podrejanja šole ekonomiji. Paul Standish, denimo, se o tem trendu v knjigi Narava in cilji vzgoje in izobraževanja izrazi takole: »Reakcionarne težnje so se ob soočenju z globalizacijo združile z mrzličnim »inovatorstvom« v službi nepredvidljivih zahtev trga. Z nastopom pojmov, kakršna sta uspešnost in učinkovitost, z uvozom nadzora nad kakovostjo iz industrijskih praks in z mantrami o standardih in odličnosti je prišlo do zadušitve resnega razpravljanja o naravi in smislu izobraževanja. Za vakuumom vrednot, ki jih te besede prikrivajo, se kaže neka vrsta nihilizma (Standish 2008, 35).«

Že sam obstoj bogatega razpravljanja o tem, kakšna naj bo šola, je torej lahko znak enakopravnejše porazdelitve politične moči in začasnega kompromisa med kapitalom in delom, medtem ko je odsotnost teh razprav ali njihova enodimenzionalnost znak trenutnega poraza delavskega razreda, s tem pa tudi uspešnega preoblikovanja »duš« (v imenu odgovornosti), o čemer smo pisali v prejšnjih Šolskih razgledih. 

Zdaj si oglejmo, kako uspe kapitalističnemu načinu produkcije, ko postane zmagovit in se začne širiti v vse podsisteme družbe (tudi v šolskega), preoblikovati »duše« ljudi oziroma njihovo zavest. Pri tem si bomo pomagali z Marxovo analizo kapitalistične produkcije.

Kapital – gibalo družbenega življenja

Marx v 4. poglavju Kapitala I razvije občo formulo cirkulacije kapitala: D–B–D´, kjer se denar preobrazi v blago in blago nazaj v denar. Kapitalist torej kupi neko blago (variabilni in fiksni kapital oziroma delovno silo, stroje in surovine) le zato, da se ustvari neko drugo blago, ki ga nato proda in zanj dobi denar, pomnožen s profitom, kar označuje D´. Opraviti imamo torej z zavestjo, ki denarja ne uporablja za nakup blaga, s katerim bi potešili neko potrebo; blago je zanimivo le zaradi prodaje, zaradi pridobitve še več denarja.

Formulo, ki je nasprotna formuli D–B–D´, poimenuje Marx neposredna forma blagovne cirkulacije: B–D–B. »Enostavna blagovna cirkulacija se začne s prodajo in konča z nakupom,« zapiše Marx. To pomeni, da lastnik blaga na trgu proda neko blago in za izkupiček kupi drugo blago, ki ga potrebuje. Končni smoter krožnega toka B–D–B je tako konsumpcija oziroma zadovoljitev potreb.

Za krožni tok D–B–D´ pa to ne drži. Motiv kapitalista ni zadovoljevanje potrebe, temveč sama vrednost in za nameček presežna vrednost. V tem krožnem toku – in to je bistveno – vrednost postane »subjekt procesa, v katerem ob stalni premeni forme denarja in blaga spreminja sámo svojo velikost, se kot presežna vrednost odbija od same sebe kot prvotne vrednosti, se sama uvrednoti.

V sklopu kapitalističnega načina proizvodnje so torej ljudje ustvarili formo občevanja, katere edini smoter je večno gibanje kapitala, njegovo uvrednotenje. Ta forma, v kateri kapital deluje kot subjekt (ali gibalo družbenega življenja), je nezavedna, vendar objektivna. Objektivna je v smislu, da ima dejanske učinke: podvrženi ji postanejo vsi člani kapitalistične družbe: kapitalisti in delavci. To pomeni, da v resnici določa zavest ljudi (preoblikuje »duše«). Tudi kapitalist je s posredovanjem te forme le »poosebljen z voljo in zavestjo obdarjen kapital«.

Spremenjen svet

Kapital torej ne cirkulira zaradi zadovoljitve družbenih potreb, temveč zaradi lastnega uvrednotenja (lastne oploditve). Pri tem s posredovanjem forme cirkulacije kapitala proizvaja tudi kapitaliste, kot njegove z zavestjo obdarjene reprezentante, in seveda delavce, potrošnike, družbeno-politične ustanove, ideološke aparate itd. K tej mnogostranski produkciji je spodbujen avtomatično, na ravni »slovnice« ali forme. Za nas je pomembno, da ima forma moč formiranja. Ne gre le za to, da se vpetim v občo formo kapitala D–B–D´ svet kaže drugače, kot če ne bi bili vpeti v to formo; forma jih, kot rečeno, dejansko formira – daje jim kategorije, s katerimi razmišljajo o svetu in medsebojnih odnosih, določa njihova pričakovanja in okvire družbenih institucij. Svet potemtakem dejansko je drugačen zaradi delovanja forme. 

Poskušajmo rečeno ponazoriti s primerjavo učinkovanja dveh form. Zgolj kot hipotezo sprejmimo, da si je nek približek utelešenja forme (B–D–B) mogoče zamišljati, če se naslonimo na razlikovanje med kapitalizmom in tržnim gospodarstvom, kot ga uvede Fernand Braudel v zadnjem zvezku dela Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje. Braudel opisuje New York v času vpetega liberalizma, torej pred krizo, ki se je začela v sedemdesetih letih XX. stoletja. Srce tedanje newyorške industrije in trgovine je sestavljalo na stotine podjetij različnih panog, največkrat z manj kot dvajset zaposlenimi. Po eni strani je bil to zares konkurenčen svet, po drugi strani pa so ta podjetja proizvajala vse, kar so si porabniki želeli.

Zaradi primerjave torej privzemimo, da je mogoče delovanje teh podjetij analizirati kot udejanjeno delovanje neposredne forme blagovne cirkulacije B–D–B. Če bi pospremili producenta tega blaga na trg, bi opazili le menjavo produkta lastnega dela s produktom tujega dela. Forma B–D–B se tukaj kaže kot prodaja blaga, pridobitev denarja in nakup drugega blaga, ki izpolnjuje neko potrebo. Na delu je logika, »prodati, da bi kupil« (Marx).

V izmeničnih vlogah

Producent blaga pri tem najbrž ne opazi, da se izmenično spreminja v ponudnika blaga in kupca, da menjuje vloge, toda z množico drugih producentov-kupcev je s svojim vsakdanjim delovanjem soustvaril tudi formo blagovne cirkulacije, ki ga postavlja v te izmenične vloge, torej formo, ki prav tako deluje praktično. Že tukaj torej opazimo, kako forma cirkulacije (blaga) oblikuje, proizvaja zavest. Ljudje so tukaj namreč formirani tako, da nezavedno sprejemajo vrsto vlog: so posestniki, varuhi blaga in naprej, kot posestniki se začnejo medsebojno priznavati kot lastniki tega blaga. Oblikovanje »duš«, ki se dogaja s posredovanjem te forme, je že celovito: ne oblikuje le posameznih »duš«, temveč tudi družbene institucije – denimo pravo. Položiti voljo v stvar, ki na trgu nastopa kot blago, namenjeno menjavi in zadovoljitvi potrebe nekoga drugega, pomeni hkrati nekomu drugemu, ki dela isto, priznati status zasebnega lastnika. Priznati nekomu status zasebnega lastnika pa je že pravni odnos:

»Ta pravni odnos, katerega oblika je pogodba, ne glede na to, ali je zakonito izražena ali ne, je odnos volje, v katerem se zrcali ekonomski odnos. Vsebina tega pravnega odnosa ali odnosa volje je dana s samim ekonomskim odnosom. Osebe obstajajo tu druga za drugo samo kot predstavniki blaga in zato kot posestniki blaga (prav tam, 98–9).«

Poleg tega, da forma deluje praktično, nosi v sebi potenco za ravnanje, ki vodi k drugačni formi, seveda če ta potenca najde svojega zavestnega zastopnika. Enostavna forma blagovne cirkulacije tako dopušča prodajo brez nakupov. Mogoče je torej zadržati denar, pridobljen s prodajo blaga, in ga varčevati. S tem se začne enostavna forma cirkulacije preobražati, saj na prizorišče stopi varčevalec, ki denarja ne išče zato, da bi kupil blago in zadovoljil potrebo, temveč ga kopiči, da bi ga ob ugodni priložnosti založil in pridobil še več denarja. Že tukaj vidimo, da nova, denarna forma cirkulacije v primerjavi enostavno formo blagovne cirkulacije formira drugačne subjekte.

Primerni pravni odnosi

Z nastopom forme D–B–D´ se blago ne kupuje več zaradi zadovoljitve potreb, kot je bilo rečeno zgoraj, temveč zaradi črpanja presežne vrednosti. Blago, ki ga kupi kapitalist, zavestni nosilec te forme, ima torej nov, poseben namen, hkrati pa ni katero koli blago, temveč je tudi izrecno poimenovano: to so produkcijska sredstva, surovine in predvsem delovna sila, ki je dejansko tisto blago, ki s porabo (delom) ustvarja presežno vrednost. S tem je tudi konkretna zavest (kapitalistova) postavljena pred nove naloge, pred nova preoblikovanja »duše«, pred nove skrbi. Ena je tale: množina produkcijskih sredstev (strojev) in surovin mora biti ustrezna kupljeni delovni sili. S tem so dani pogoji za formiranje nove sposobnosti (dober menedžment), brez katere bi bila pravica kapitalista, da razpolaga z delovno silo, prazna itd.

Forma D–B–D´ tako formira neko posebno, zgodovinsko obliko racionalnosti, ki je bila do nastopa te forme človeškemu rodu nepoznana. Pri tem ne gre le za menedžersko skrb, pomembno je, da – enako kot forma B–D–B – formira tudi sebi primerne pravne odnose. Zgoraj je bila omenjena pravica kapitalista do razpolaganja s kupljeno delovno silo, ki kot blago posebne vrste ustvarja presežno vrednost, in ta pravni odnos mora postati veljaven in samoumeven tudi ponudnikom delovne sile, kar je samo še en način preoblikovanja »duš«. 

Sprevrnjeno dojemanje družbene stvarnosti

Ti preprosti primeri kažejo, da obstajajo ideološki učinki, ki izhajajo iz kapitalistične forme cirkulacije kapitala. Ti učinki so drugačni od učinkov forme B–D–B, ker ta drugače formira sebi ustrezne oblike zavesti. Če bi od te točke nadaljevali, bi morali napredovati do zgledov, ki kažejo, da kapitalistični produkcijski način, ki ga poganja kontinuirano črpanje presežne vrednosti, nenehno proizvaja tudi nerazumevanje ali sprevrnjeno dojemanje družbene stvarnosti. Omenimo samo splošno iluzijo, ki jo poraja ta sistem: posameznikom se – zaradi njihove čutne umeščenosti v družbene odnose – nenehno  dozdeva, da imajo opraviti s sistemom B–D–B, se pravi, da živijo v sistemu, ki učinkovito zadovoljuje njihove potrebe. V času potenciranega potrošništva, ko je produkcija potrošnikov samih (nadaljnje formiranje zavesti) postala nujen pogoj reprodukcije kapitala, je to še posebno očitno. Resnica pa je žal ta, da nad videzom forme B–D–B že zdavnaj prevladuje forma D–B–D´; sam vznik videza, ki se kaže v zavesti posameznega potrošnika, je že učinek prevladovanja kapitalske forme.

Posamezniki, ki živijo pod kapitalom, so torej vedno že temeljito formirani: so – če se izrazimo z Althusserjem – vselej že interpelirani v subjekte.

Naslednjič si bomo podrobneje ogledali Althusserjevo teorijo ideologije ali oblikovanja »duš« oziroma, kot pravi temu sam, teorijo interpelacije. To teorijo bomo razširili, kar nam bo omogočilo razmislek o spreminjanju šol v učinkovite institucije takšnega oblikovanja »duš«, kar je tudi bistvo predloga novega Zakona o gimnazijah.

ANDREJ ADAM