Kot spletni sredinec iz avtomobila

Flaming – o žaljivem komuniciranju mladostnikov na Facebooku

Vzporedno z razvojem sodobne tehnologije ter bolj zanesljivim in zmogljivim dostopom do interneta se je razširilo tudi kibernetsko nasilje. Zanj so še posebej dovzetni otroci in mladostniki, ki se v novem okolju soočajo z manj poznanimi tveganji, zato se pojavlja zahteva po večji ozaveščenosti mlajših uporabnikov interneta, s katero bi omejevali morebitne negativne učinke. Prav zaradi specifičnosti problematike in pomanjkanja njene obravnave slovenskega izraza za flaming, obliko kibernetskega nasilja, (še) nimamo. Flaming sicer pomeni izmenjavo žaljivih sporočil, ki se pojavi na družbenih omrežjih, forumih, diskusijskih skupinah, redkeje pa v izmenjavi elektronske pošte.

Slovenski otroci nadpovprečno izpostavljeni t. i. flamingu

Sodeč po raziskavi Mladi na netu iz leta 2011 je med slovenskimi otroki in mladostniki najbolj razširjena spletna dejavnost uporaba družbenih omrežij, EU Kids Online pa ugotavlja, da ima v povprečju 74 odstotkov slovenskih otrok, starih od 9 do 16 let, ustvarjen profil na družbenih omrežjih. To je precej nad evropskim povprečjem. Na spletnih straneh, namenjenih družbenemu mreženju, poleg obiskovanja profilov drugih veliko časa namenijo tudi komentiranju objav. Prav v komentarjih na Facebooku, ki je v Sloveniji še vedno najbolj razširjeno družbeno omrežje, se pojavljajo vsebine, ki so žaljive, ustrahovalne, marsikdaj pa žrtev celo nadlegujejo. V Sloveniji je sicer ustrahovanje v živo še vedno pogostejše kot ustrahovanje po spletu, po raziskavi EU Kids Online je ta delež 15 odstotkov proti 4 odstotkom. Največ otrok, ki pa so bili izpostavljeni spletnemu ustrahovanju, je bilo žrtev pošiljanja neprijetnih in žaljivih sporočil, torej flaminga. Dr. Tjaša Žakelj z Univerze na Primorskem pojav definira kot »kratko, stopnjujočo se izmenjavo sovražnih misli, ki se izmenjujejo med dvema ali več posamezniki z uporabo katere koli informacijsko-komunikacijske tehnologije«. Flaming je lahko spontan ali načrtovan. »Načrtovan je tisti, ki se namerno in sistematično osredotoča na določeno osebo (ali osebe), ki je v nekem pogledu drugačna od tistega, ki flaming izvaja, denimo zaradi etnične, verske, politične pripadnosti ipd. Spontan se razvije naključno iz sosledja on-line komunikacije, v kateri storilec gradi sovraštvo na razlikah med njim in žrtvijo,« pojasnjuje dr. Tjaša Žakelj.

Pomanjkanje družbenih omejitev

Večina akademskih raziskovalcev zato flaming povezuje z računalniško posredovano komunikacijo in družbenimi omrežji. Tovrstno komuniciranje ne zajema bogatih neverbalnih namigov, denimo gestikulacije, mimike, tona glasu in drugih znakov iz okolja, ki jih lahko opazimo pri komunikaciji »v živo«. …/…/ Tuje raziskave flaminga, večinoma so sicer vključevale populacijo staro med 18 in 25 let, ugotavljajo, da se flaming pogosto pojavlja na Facebooku, predvsem v diskusijskih skupinah, da ga uporabniki dojemajo kot nekaj negativnega oziroma napačnega, a le redki so priznali, da so že bili žrtev ali storilec. Manj verjetno je, da bodo žaljive komentarje objavljale ženske, bolj pogosto sovražne pripombe namreč ustvarjajo moški uporabniki. Prav tako več sovražnih komentarjev podajo uporabniki, ki imajo med prijatelji več oseb, ki jih v živo še niso spoznali.

Igra ali ponižanje?

Otroci in mladostniki izraza flaming ne poznajo, a to ne pomeni, da si ne izmenjujejo zbadljivih in žaljivih komentarjev. Teh je na posameznih Facebook profilih veliko, otroci pa jih, če se razvijejo v daljšo oziroma obsežnejšo izmenjavo negativnih opazk, razumejo kot spletno nadlegovanje. Vse se začne z objavo določene (neprimerne) vsebine na tujem profilu. »Prijatelju sem objavil pesem Justina Bieberja, ki ga je sovražil. Pod posnetkom je dobil veliko negativnih komentarjev od drugih prijateljev tudi o tem, kakšen dvoličnež je,« začetek spletnega obračunavanja opisuje 14-letni Mihael. Njegova vrstnica Polona o svoji izkušnji pripoveduje takole: »Zgodilo se je, da sva s kolegico na Facebook prenesli nerešen prepir iz šole. Vendar je prišlo do težave, ker so se v pogovor na mojem zidu vmešali še ostali, ki so se postavili bodisi na mojo stran ali pa njeno. Ob tem so eni žalili mene, drugi njo.« Objavljanje vsebin na »prijateljevem« profilu, ki mu niso prijetne, je za otroke in mladostnike zabavno opravilo, igra. Za njih so namreč komentarji denimo »grd si«, »debel si« na Facebooku nekaj vsakdanjega. Šele če se pojavljajo dalj časa ali če postajajo pogostejši, torej da posameznika žali vse več domnevnih prijateljev, žaljive komentarje označijo za nekaj napačnega. Med razlogi za tovrstno nasilno spletno komunikacijo zato otroci in mladostniki največkrat navajajo dolgčas in zabavo, sledijo ljubosumje, iskanje pozornosti in maščevanje. »Enkrat sem se zmerjala z neko osebo na svojem zidu, saj je objavljala smešne slike ter se tako norčevala iz mene. Ker se mi to ni zdelo smešno, sem se počutila užaljeno. Maščevala sem se ji tako, da sem tudi sama objavila podobne slike na njenem zidu in se s komentarji norčevala iz nje,« je svojo izkušnjo opisala 13-letna Mia. Eden od razlogov, da se uporabniki spustijo na žaljivo raven, je tudi ta, da ni fizične prisotnosti drugih. »Na Facebooku sem se že spustil v besedni dvoboj z drugimi, ob tem pa smo si izmenjali precej neokusnih žaljivk. Dejal sem jim tudi kaj takšnega, česar se jim v živo ne bi upal reči,« je dejal 15-letni Sebastijan.

Lažni pogum

Prav občutek varnosti, ki ga ustvarja spletno komuniciranje, je glavni razlog, da so nekateri uporabniki na Facebooku precej pogumnejši kot v komunikaciji v »živo«. »Do žaljivih izjav pride pogosto zato, ker si posamezniki, ki po navadi niso dovolj samozavestni, upajo napisati žaljivke, da nekoga ponižajo, sami pa pri tem ´zrastejo´ oziroma zraste njihov ego. A žal le za kratek čas,« ugotavlja svetovalna delavka na Osnovni šoli F. S. Finžgarja Lesce Vesna Koselj. Flaming z anonimnostjo povezuje tudi socialna psihologinja dr. Marjeta Mencin-Čeplak, sicer docentka na Fakulteti za družbene vede. »Flaming naj bi imel enako funkcijo kot kazanje sredinca iz avtomobila. Podobno kot v avtu, se tudi za računalnikom zaradi oddaljenosti in anonimnosti človek počuti dovolj varnega, da vstopa v tekmovalna razmerja z drugimi na način, ki krši temeljne norme medosebne interakcije.« Četudi gre pri flamingu v veliki meri za polanonimno igro, si po mnenju svetovalne delavke Saše Mertelj, ki dela na Osnovni šoli Josipa Vandota Kranjska Gora, otroci izmenjujejo neprimerne komentarje tudi zaradi želje po moči in oblasti ali pa zaradi tega, ker imajo pogosto nenadzorovan in neomejen dostop do različnih tehnoloških igračk.

Izhod je v sodelovanju

Otroci in mladostniki so le redko pripravljeni priznati, da na Facebooku sodelujejo pri izmenjavi žaljivih vsebin, še redkeje pa poiskati pomoč, ko postanejo žrtev spletnega nadlegovanja. Problem najprej rešujejo sami ali s pomočjo prijateljev, in sicer tako, da žaljive objave zbrišejo in pisca opozorijo, naj tega ne počne. Če to ne zadostuje, uporabijo funkcijo – blokiraj. »Ko blokiraš prijatelja, se na tvojem zidu pobrišejo vsi komentarji in objave osebe, ki si jo blokiral,« pravi 15-letni Sebastijan. Hkrati je blokirana oseba odstranjena iz kroga prijateljev, zato žaljivih vsebin ne more več objavljati.

Seveda vsak posameznik spletne žaljivke zazna različno, zato nanje ni enotnega odziva. Otrok, ki so bolj samozavestni, imajo veliko podpore od staršev, so med sošolci dobro sprejeti, spletno posmehovanje ne spravi iz tira. Kot pri svojem delu opaža Saša Mertelj, so pogosteje žrtve spletnega nadlegovanja otroci, ki med vrstniki ne veljajo za zaželene, so samotarji in brez podpore staršev. »Takšni potrebujejo predvsem pomoč pri dvigu samopodobe, pri opolnomočenju, šele potem pride na vrsto dejanski problem,« razlaga sogovornica, ki rešitev vidi le v sodelovanju med ustreznimi strokovnjaki, starši, storilcem in žrtvijo. »Treba je najti razloge za takšna dejanja, jasno in glasno povedati, da jih obsojamo in poiskati rešitve in nove načine za izražanje nezadovoljstva oziroma drugačnega mnenja,« je prepričana. Temelj varne uporabe interneta je torej tudi ozaveščanje staršev, ki morajo bodisi krivca bodisi žrtev v fazi pomoči temeljito podpirati, že pred tem pa spremljati otrokovo udejstvovanje na spletu.

Ključno je medijsko opismenjevanje

…/…/Tako bomo storili prvi korak k spremembi družbene kulture, v kateri bo spletno nadlegovanje deležno več pozornosti in v kateri bo takšna spletna praksa družbeno kaznovana. Še bolj celostno pa bo k temu pripomoglo sistematično medijsko opismenjevanje, ki mora svoj prostor najti že na osnovnošolskih urnikih.

DOMINIKA AHAČIČ
KRISTJAN KOZINA