Akademski privilegiji in akademske lenobe

Varčevanje in potratnost

Pred nekaj dnevi je eden od naših tabloidov poročal o samomoru angleškega študenta, ki ni mogel več plačevati kredita, najetega za plačilo študijskih stroškov. Glavni krivec so bile menda sicer oderuške, a menda povsem legalne obresti. Lahko si oddahnemo – glavnini naših študentov večino študijskih stroškov (brez stroškov preživetja) za zdaj še plačuje država.

Imajo pa zato nekateri zaposleni v našem visokem šolstvu druge skrbi. Take, ki to so, in tudi take, ki to niso. Denimo skrb, ali bodo v javnosti vedno navedeni vsi njihovi znanstveni in drugi nazivi. Nekateri njihovi kolegi imajo o tem bistveno drugačno mnenje.

»To naše navajanje cele vrste nazivov, tako kot tudi preštevanje raznih točk za priznanje znanstvenikovega ugleda, je v mednarodnem okolju ocenjeno kot znak nerazvitosti – kot šopirjenje tistih, ki bi bili radi več, kot so. Nenehno opozarjam, da za angleško govoreči znanstveni svet ne smemo pisati prof. dr., ker tisti dr. izpade smešno – navajajo le en sam najvišji naziv, denimo, Professor. Najbrž za nekatere pri nas zveni kar bogokletno, da je na Oxfordu ali Cambridgeu lahko profesor tudi nekdo brez doktorata in je ta lahko tudi glavni mentor doktorandom in predstojnik kopice doktorjev – le velika, izjemna osebnost mora biti. Tak je, denimo, na Oxfordu Kanadčan John Bell. Je ena največjih osebnosti na področju biomedicine, kraljica mu je podelila celo plemiški naslov. Po naših pravilih pa ne bi mogel biti izvoljen niti za docenta,« mi je v zvezi s tem v nedavnem pogovoru dejala ena največjih Slovenk in gotovo prva med slovenskimi znanstvenicami, prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer.

Ne vem, kaj o tem mislite vi, sama se ji vsekakor pridružujem, saj iz svojih izkušenj vem, kako težko je biti vedno na tekočem z vsemi nazivi, kakšne težave so s presojo, kolikokrat v besedilu jih je treba ponoviti itd. Neprimerno lažje je, kot svetuje priznana strokovnjakinja, na podlagi zgledov države z veliko daljšo akademsko tradicijo (Anglija) napisati preprosto profesor ali izredni profesor ali docent. Pri nas vse to tako in tako doktorat tudi večinoma predpostavlja. Redke izjeme so nekateri profesorji umetniških akademij. Podobno velja za akademika, kar je še višji naziv.

Ampak sama prav nič ne verjamem, da se bo to pri nas kdaj prijelo. Ne le zato, ker bi to terjalo spremembo zakona. Predvsem zato, ker smo Slovenci pri tem iz neznanih razlogov podobni Avstrijcem, ki prav tako neznansko radi pred imeni dodajajo častne nazive.

Morda to odraža našo zgodovinsko povezanost, morda pa je stvar preprosto v tem, da smo premalo samozavesten narod, ki zato tako ceni »titule«, čeprav ni skrivnost, da se marsikateri doktorat ne sveti tako znanstveno, kot naj bi se. Ob tem se spominjam, kako so si rektor novogoriške univerze profesor Danilo Zavrtanik, rektor primorske univerze profesor Dragan Marušič in tudi nekateri drugi doslej zastonj prizadevali, da ne bi pri pridobivanju uglednih tujih strokovnjakov togo vztrajali pri njihovem izpolnjevanju formalnih pogojev. Zato pri nas tudi največji gospodarski strokovnjak, ki je napisal kopico knjig, a nima doktorata, ne more predavati študentom ekonomije.

K prej omenjenemu razlogu bi sam dodala vsaj še enega: namreč vse tiste zaposlene v naših visokošolskih institucijah, ki vztrajajo pri formalnih ovirah predvsem zaradi želje, da bi ohranili svoje položaje in privilegije. Kljub načelni odprtosti zaposlovanja na univerzah je večinoma še vedno tako, da se na učiteljsko mesto najlaže prebije tisti, ki je prej, včasih že dolga leta, delal kot asistent, čeprav morda zunanji kandidat neprimerno bolj ustreza pogojem. Tako bi lahko k prvim nazivom dodali še enega s kratico BD (bodoči docent) ali BP (bodoči profesor) ...

Naj dodam še tisto, kar se – kot sem slišala – dogaja na eni od fakultet, kjer so poskušali vpeljati ugotavljanje prisotnosti. Ugotovili so namreč, da so posamezniki precej po domače prijavljali svoje delovne ure – »delali« so namreč tudi takrat, ko je bila fakulteta prazna in odhajali na dopust, ko je bilo največ delovnih obveznosti. Čeprav takšne prakse nikakor nimajo vsi, je ob že omenjenem poskusu »žigosanja« v akademskem delu zaposlenih kar završalo. Vsi so bili globoko užaljeni, da kdo dvomi v njihovo verodostojnost in jih obremenjuje z metodo, ki da je primerna samo za uradnike, nikakor pa ne za akademike ...

Glede na to, da sem tudi sama v svoji novinarski hiši doživela, kako težko se svobodni novinarski duhovi sprijaznijo z beleženjem ur – dejansko velika večina novinarjev dela več, kot so dolžni, vendar to delo še zdaleč ne poteka samo za redakcijskimi mizami –, lahko do neke mere razumem ta odpor. Hkrati pa prav tako iz izkušenj vem, da tudi v akademskem svetu ne vladajo le akademske vrline in da so tam ob mnogih pridnih mravljicah tudi leni črički. Tako kot povsod. Naši študenti bi o tem, kdo jim predava, kako jim predava in kdo dejansko z njimi opravlja izpitne preizkuse, lahko veliko povedali. A zakaj bi, če pri učiteljih, ki so malomarni do svojih obveznosti, najlaže pridejo do pozitivne ocene?

Se vam zdi, da sem to kolumno, glede na glavnino vsebine, neprimerno začela z žalostno zgodbo iz Anglije? Namreč da je oboje brez vsake povezave? Ni čisto tako. Povezovalna točka so stroški študija, ki je drag pri nas in v Angliji. Le da ga tam za zdaj v precej višjem deležu plačujejo študentje. Našega večinoma krije država, ki pa, kot je ravnokar opozoril rektor ljubljanske univerze, že skuša zmanjšati svoj delež.

Kdo bo zagotovil nujno potrebna sredstva? Študenti, ki bi jih to lahko potisnilo čez rob preživetja? Ali pa bodo fakultete končno začele varčevati tako, kot to že dolgo počne preostali javni sektor. Saj namreč tudi so javni sektor? Le da so tam (včasih neupravičeno) doslej izsiljevali neupravičene privilegije. Varčevanje in potratnost sta si včasih zelo blizu.

JASNA KONTLER SALAMON