Preprosto ljudje

Uglašeno

Pozno zvečer je, skoraj je že minil prvi dan mladega leta. Če se po jutru dan pozna, se po prvem dnevu leto. O, da bi se le … Tu, kjer sem, nas je v novoletno jutro zbudilo sonce, ves dan je bilo prijetno, ljudje, ki so me obkrožali, so bili razpoloženi, dobrovoljni, prav vsi smo se dobro počutili. Ničesar ni bilo preveč, ničesar premalo, vsega ravno prav. Smeh, milina, srčnost.

Na zgodnjepopoldanskem potepanju smo srečevali sprehajalce, ni jih bilo veliko, a vendar nekaj. Sami topli pogledi in nasmehi, z nekaterimi kakšna izmenjana beseda, vsaj pozdrav, morda izrečena želja. Nič posebnega, a vendar tako zelo veliko …

In potem postanek v zavetju, za visoko steno, v katero se je zgodaj popoldne upiralo sonce in jo prijetno ogrelo. Užitek je bil sesti in počiti. Tri, štiri, pet … vedno več nas je bilo. V tišini, v milini, s pogledi, usmerjenimi v neskončnost, tja, kjer se stikata modro z modrim in še dlje.

Ne vem, kdo vse je prisedel, nismo se predstavljali. A kdor je bil, je bil zaželen, bil je sprejet, preprosto – bil je. In smo bili.

Povezanost je bilo začutiti, povezanost med neznanci. Sedeli smo, dobro nam je bilo, kdor je kaj povedal, je bil slišan, čutilo se je to, četudi morda ni bilo odziva z besedami. Ali pa tudi …

Kar iz nič se je začela celo pojedina, prav nič načrtovana. Drug za drugim smo praznili svoje žepe, odpirali torbe. Oluščeni orehi, domač kruh z oljkami, celo sipina solata, slastno kostanjevo pecivo, robide v žganju, ribezov čaj, penina, mineralna voda … Vse to se je znašlo med nami, na tleh, na razgrnjenem šalu. Prvojanuarski pogrinjek. Prav slastno je bilo. Ura je bila prava, družba najboljša. Prav nič gromovniška, pač pa umirjena, iskrena, srčno radostna. Preprosto – ljudje.

Med nami se je nenadoma znašel tudi on, ki ga že več kot dve in pol leti ni med nami. Njegova mama je povedala, da je omagal ob kopici stisk in težav, ki so se zgrnile nadenj. Ni zmogel naprej in se je odločil oditi. Skuša razumeti, zakaj je to storil, po svoje razume, je dejala, a vendar je težko. Zmeraj bo težko razumeti. Pogreša ga tukaj. Srečnega tukaj … Srečen pa ni bil. Razbolen in v hudih stiskah je bil. Zato je odšel …

Besedo za besedo je nizala mama in nemo zrla v prvojanuarsko bleščavo, v neskončnost, tja daleč, kjer se stikata modrini … Nihče od zbranih ga ni poprej poznal, tega fanta, njenega sina, ki ni zmogel več. Le ona, mama, ga je poznala, čutila, še ga čuti in zmeraj bo tako. A nenadoma je bil z nami vsemi, ki smo se naključno znašli na tem prelepem mestu, za visoko steno, v katero se je zgodaj popoldne upiralo sonce in kjer smo posedli naključni sprehajalci, med seboj dotlej neznanci, a vendar v tistem kratkem času tako zelo pristno povezani kot žal marsikdaj niti doma ne.

Prisluhnili smo zgodbi, čutenju in doživljanju. Kdo ve, kaj vse so prebudile besede v preostalih zbranih. Zagotovo vem, da so priklicale vsaj še koga.

Lepo lepo je bilo. Toplo in srčno. Tako blizu smo se čutili, tako povezani. Preprosto smo bili. Preprosto ljudje.

LUČKA LEŠNIK