Prelomna odločba

Uvodnik

Ustavno sodišče Republike Slovenije je 6. januarja letos objavilo izjemno pomembno razsodbo, da je dozdajšnje neenako financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol v nasprotju z Ustavo. Ta razsodba, ki je bila sprejeta z minimalno večino, je presenetljiva zato, ker je Ustavno sodišče pred leti razsodilo popolnoma drugače. Zdajšnja odločba pa je v nasprotju tudi z zdajšnjo koncepcijo slovenskega šolstva in z doslej prevladujočim razumevanjem odnosa med javnim in zasebnim šolstvom, ki temelji na ideji izobrazbe kot javnega dobrega in na razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, v kateri nedvoumno piše, da države niso obvezne niti ustanavljati niti financirati zasebnih šol. Kljub temu pa jih večina evropskih držav financira v različnem obsegu. Slovenija iz javnih sredstev plačuje 85 odstotkov vrednosti javno priznanega programa, ki ga izvajajo zasebne šole. Javne šole se financirajo 100-odstotno. To pomeni, da so brezplačne v smislu, da ni šolnin. Ker so javne šole dostopne vsem otrokom, ni nihče prisiljen plačevati za izobraževanje, ki je po zakonu obvezno. Če pa se njihovi starši raje odločijo za zasebne šole, kjer morajo plačati šolnino, je to njihova svobodna odločitev. Iz tega se vidi, da je bila pravica staršev, da izberejo za svoje otroke zasebne šole, razumljena kot negativna pravica. To po eni strani pomeni, da država ne sme preprečiti, da jih izberejo, če tako želijo, po drugi strani pa iz te pravice – v nasprotju s pozitivno pravico – ne izhaja korelativna obveznost države, da šolanje v zasebnih šolah plača iz javnih sredstev. Stvar proste presoje države je, ali ga bo plačala; in če se odloči, da ga bo, je spet od nje odvisno, v kolikšnem obsegu ga bo financirala. Zdaj pa Ustavno sodišče razlaga, da mora država vsakemu otroku omogočiti brezplačno obvezno šolanje, ne glede na to, ali izbere javno šolo ali zasebno. To pomeni povečanje deleža financiranja javnoveljavnega programa zasebnih osnovnih šol na 100 odstotkov. Če bo delež proračunskega denarja za šolstvo ostal nespremenjen, je vsakomur jasno, da se bo financiranje zasebnih šol povečalo na račun javnih. To pa lahko vzbuja upravičeno skrb, saj se bo kakovost javnih šol posledično skoraj zagotovo znižala. Morebitni ugovor, češ da je ta skrb odveč, ker gre za majhna sredstva, je neprepričljiv, četudi je to zdaj morda res. Ustavna odločba, ki določa stoodstotno financiranje javnoveljavnega programa zasebnih osnovnih šol, namreč ne velja samo za obstoječe zasebne šole, temveč tudi za vse, ki bodo šele nastale. Koliko jih bo, seveda ne vemo. Lahko le ugibamo. Vemo pa, da je ministrstvo za šolstvo že leta 2007 načrtovalo dvig deleža zasebnih šol na evropsko povprečje do leta 2013. Ta cilj ni bil dosežen. Če ga bo zdajšnja ali kakšna prihodnja vlada poskušala doseči, pa je skrb, da bo cilj dosežen na račun javnega šolstva, zelo utemeljena.

Poleg tega se poraja tudi vprašanje, ali iz razlage ustavnega sodnika Jana Zobca – da se morajo vsi javno veljavni izobraževalni programi enako financirati, in da mora imeti posameznik svobodo, da sam izbere, v kateri šoli, zasebni ali javni, se bo izobraževal – ne sledi, da bi država morala plačati tudi šolanje na domu; da bi morala zagotoviti staršem pravico do izbire tudi med javnimi šolami; opustiti financiranje šol in vpeljati vavčerje, ki bi omogočili staršem še večjo svobodo izbire itd. V vsakem primeru pa ta razlaga – naključno ali ne – kaže precejšno podobnost z neoliberalnimi pogledi na šolstvo in iz njih izhajajočih argumentov, ki so jih pred približno dvema desetletjema uporabljali cerkveni in drugi zagovorniki financiranja zasebnih šol iz javnih sredstev v Italiji. Njihov ključni argument je namreč bila ideja Miltona Friedmana, da mora država financirati obvezno šolstvo, ne sme pa imeti monopola nad izobraževanjem. Zato ne sme financirati le javnih šol, temveč tudi zasebne. Najbolje tako, da podeli otrokom in njihovim staršem vavčerje, s katerimi lahko plačajo šolanje na kateri koli šoli – javni ali zasebni. S tem jim država omogoči, da lahko svobodno izberejo šolo. Svoboda izbire naj bi povečala konkurenčnost med šolami na trgu izobraževalnih storitev, ta pa večjo kakovost šol itd. Ta neoliberalna doktrina šolstva ima zagrete privržence, obenem pa je podvržena tudi ostrim kritikam tako v svetu kakor tudi v Sloveniji. Zdi se, da pri nas uživa naklonjenost tudi med nekaterimi ustavnimi sodniki. Tako je vsaj mogoče sklepati na osnovi prej omenjene razlage enega izmed njih. A četudi je sklep napačen, bo takšna razlaga Ustave, če bo postala dominantna, prej ko slej vodila v radikalne spremembe šolstva v Sloveniji.

ZDENKO KODELJA