Z vetrom in proti vetru časa

Uglašeno ob Beli dami

Beseda za besedo, poved za povedjo, stran za stranjo. Od prve do zadnje.

Korak za korakom, meter za metrom, kilometer za kilometrom. Od starta do cilja.

Vmes pa …

Od prve do zadnje strani veliko misli, ki vodijo v razmislek, veliko iskrenega in preprostega, veliko vsega, čemur se lahko samo globoko priklonimo, občudujemo znova in znova, se učimo.

Od starta do cilja občutki vseh odtenkov, veliko trpkih, bolečih, zelo krutih, a tudi lepih. Vsi po vrsti so iskreni in globoki, tako zelo pristni, da jih kar podoživljam. Kruti tepež s pasom za brušenje britve si, denimo, težko predstavljam, saj česa podobnega na srečo nisem doživela; veliko lažje mi je podoživeti občutja, ki spremljajo tek, ples, drvenje z motorjem, plezanje v steni, čeprav tudi česa od naštetega nisem nikoli počela in najbrž ne bom.

Od prvega do enaindvajsetega kilometra, od prvega do enaindvajsetega poglavja, življenje tekačice Helene Žigon.

Bela dama

Ne vem, ali bi kdaj spoznala to gospo, belo damo, pravzaprav njeno življenjsko zgodbo, če me ne bi med kopico knjig na lanskem slovenskem knjižnem sejmu premamila tudi ta, z naslovom Bela dama. Niti ne vem, kaj me je tako zelo pritegnilo, saj sama nisem bila nikdar tekačica. Tudi gospe nisem poznala, razen po obrazu z raznih slik. Zdaj, po prebranem, po mnogočem, kar se je ob branju zarisalo vame, se tega več ne sprašujem, saj je zelo jasno.

Od nekdaj so me zanimali ljudje, njihove zgodbe, njihova razmišljanja, njihove poti. In v tej knjigi, na tej poti, življenjski poti bele dame, je veliko tistega, česar prav vsi mi potrebujemo več. Tako se mi vsaj zdi, vedno bolj se mi dozdeva.

Veliko nam daje zapisano, veliko – če le želimo razbrati, videti in ponotranjiti.

Vztrajnost, volja, premagan strah; prepustiti se življenju, a vendar v pravih trenutkih teči proti vetru časa … Ja, vse to in sploh vse me je pritegnilo. In obogatilo me je z dragocenimi drobci iz življenja spoštovane tekačice.

42.000 korakov

Zapisa te zanimive življenjske zgodbe se je v svojem prvencu lotila Jasmina Kozina Praprotnik. Predvsem je zavzeta tekačica in zadovoljna ženska, ki uživa v vsakdanu v topli družini s tremi otroki in z možem Urbanom. Radosti jo preprosto vsakdanje življenje, ki se po navadi začenja – po obilnem zajtrku – s pohodom čez mestni hrib, ko otroke pospremi v šolo in vrtec. Z veseljem za svoje najbližje dan na dan pripravlja slastne obroke, vse po vrsti zelo preproste, a polnovredne in okusne. Sicer pa doma ustvarjene dobrote rada deli tudi s sotekači, ki sta jih skupaj z možem povezala in razvila pravo gibanje, eno najbolj sončnih, srčnih, kar jih poznam. Urbani tekači. Ne tečem z njimi, a vendar se počutim, kakor da sem del njih. Toliko pozitivnega izžarevajo … Sicer pa je Jasmina (kulturologinja in magistrica antropologije) svoje pisanje zasnovala zelo izvirno, po pretečenih kilometrih – je sploh lahko kaj primernejšega za popis življenjske zgodbe 86-letne strastne tekačice Helene Žigon? Skozi njenih 21 kilometrov, pravzaprav 42.000 korakov, se podamo v roman, na njeno pot.

Cilj je že pot sama

Nenehno opazovanje, razmišljanje, spoznanja. Preskušnje znova in znova. Odločitve, poteze. Premišljenost, opreznost, prepuščanje. Bitke. Optimizem!

Dva kilometra – še devetnajst jih čaka name. A za zdaj ne smem gledati tako daleč. Moj cilj je pot sama, prijetna pot. Za zdaj mi gre odlično …

Kako z veseljem sem podčrtala te stavke, ene od mnogih … In se ob tem, seveda, spomnila Nejca Zaplotnika in njegove legendarne knjige Pot.

Pa tale odlomek me je tudi prevzel:

Hladen človek se težko omehča. Za krajša obdobja morda že, a življenjski zorni kot se težko spremeni. Je pa zato prav modro jemati takega človeka, kot da je boljši, kakor se kaže. Saj navsezadnje nekje pod vsem tem hladom tli kak ogenjček lepega čustva, ki pa se je zaradi kdove kakšnega čustvenega poškodovanja zavlekel v pekel. Če tak človek ne premore toplote, bo tisti, ki ima opraviti z njim, modro ravnal, če jo bo sam prispeval dvojno mero.

Zagotovo je dobro tako, če je gospa častitljive starosti o tem še zmeraj trdno prepričana. Naj se takšno ravnanje množi. Da je takó modro, edino takó, so ugotavljali že mnogi pred nami, celo Anton Martin Slomšek, ko je že davno zapisal: »Se dobremu tako obrne, da se mu dobro z dobrim vrne.«

Dobro, tudi dobro je

Hvala tekačicama Heleni in Jasmini za imenitno knjigo. Zame je bila prvo branje v novem letu. Dobro sem izbrala. In že »pretekla« 23 dni in prav v vsakem od njih je bilo – ob vsem drugem – tudi veliko lepega. Vem, da tudi pri vas.

LUČKA LEŠNIK