Maslow zgolj kot izhodišče

Učiteljska zbornica - zakaj jo potrebujemo, če sploh jo …

Najbolj znana hierarhija potreb po Maslowu v obliki piramide ponazarja pomen osnovnih in višjih človekovih potreb. Tako opredeli fiziološke potrebe, tiste po varnosti, ljubezni in pripadnosti in potrebo po spoštovanju v skupini osnovnih potreb, v skupini višjih potreb pa potrebo po samoaktualizaciji. Verjetno ni treba poudariti, da lahko do zadovoljevanja višjih potreb pride le, če so zadovoljene osnovne. Najprej pa je, seveda, treba zadovoljiti fiziološke potrebe, saj brez njih niti preživeli ne bi. Stopnico višje je potreba po varnosti. Če pomislim na negotovost, v kateri živimo, bi rekla, da ta potreba mogoče le ni tako zelo pomembna: v službi smo od danes na jutri, osebni dohodek dobimo ali pa ne, pravila, ki zdaj veljajo, so jutri obrnjena na glavo, pravna varnost obstaja le na papirju in za redke izbrance, ki si jo lahko privoščijo, prav tako zdravstvena in socialna varnost. Pa tudi brez tega delujemo, navadili smo se živeti v nestabilnih, ne prav varnih razmerah in nekako stvari peljemo naprej. Človek je pač trpežen, Slovenci sploh: delavnost, ponižnost in trpljenje imamo zapisano v genih.

A kljub temu …/…/.

Vsi »veliki« vodje so to vedeli in so združevali ljudi na različne načine: Lenin je imel, denimo, Komsomol, Hitler Hitlerjugend, Tito pionirje … Omenjam le peščico. Sodobna »demokratična« družba pa je pripadnost skupini prepustila naključju. In tako prepogosto, sploh pri otrocih, prevladajo kot merilo za združevanje v skupine in zadovoljitev potrebe po pripadnosti slavni posamezniki in marsikdaj njihov obscen ali samodestruktiven način življenja.

Komu ali čemu pripadamo učitelji

A tokrat ne želim pisati o pomenu potrebe po pripadnosti pri otrocih, temveč bo moje razmišljanje usmerjeno v učitelje. Katerim skupinam pripada učitelj? Če je zaposlen, najprej in predvsem pripada skupini na svoji šoli, v kateri je lahko sprejet ali pa ne, se v njej lahko dobro počuti ali pa ne, se lahko dokazuje in poklicno uveljavlja ali pa ne. Pripada posameznemu strokovnemu aktivu, tudi študijski skupini, v kateri lahko vidi smiselnost ali pa ne. Pripada lahko stanovskemu sindikatu, ki mu plačuje članarino in s čigar politiko se strinja ali pa ne. A povsod je le pasivni deležnik. Verjetno bi učitelji potrebovali organizacijo, ki bi nas združevala in nam – predvsem – priznavala našo individualnost v enotnosti. To pomeni, da se vsak, ki je učitelj, že zaradi tega čuti pomembnega in kompetentnega prispevati k skupnim ciljem. Predvsem pa bi potrebovali organizacijo, ki bi omogočala enaka pravila za vse. Če navedem najpreprostejši primer: namesto z iskanjem novih in učinkovitih učnih prijemov se učitelji ukvarjamo z evidenco delovnega časa (EDČ). Povsem birokratska pogruntavščina. Prvič – to sploh ni naše delo, a smo ga, tako kot še marsikaj drugega, sprejeli in ga vestno opravljamo. Drugič – enotnih meril ni, vsak ravnatelj si po svoje (in po priporočilih z ministrstva) prikroji evidenco, s katero določa, kaj učitelji opravijo zastonj in kaj si lahko zabeležijo v doprinos. In tretjič – učitelji se temu ne upremo, temveč le po raznih forumih in družbenih omrežjih tarnamo o krivicah, ki se nam godijo. V bistvu vsi vemo, da ni prav, nihče pa si ne upa izpostaviti in reči: tega ne bom, s tem se ne strinjam. In uradniki imajo vedno prav …

Že pred več kot poldrugim stoletjem je Frédéric Bastiat opozoril na probleme vmešavanja državnega aparata v vsa področja človekovega življenja. Ne le v vsakdanjem življenju, tudi v šolskem prostoru prihaja do v nebo vpijočih absurdov. Birokracija namreč ne bo nikoli potolčena, saj za to skrbi vedno več birokracije. Velik del uradnikov je namenjen sam sebi. Z uradniško natančnostjo so razvrščeni po nazivih in plačnih razredih. Ukvarjajo se z izdelavo navodil, koliko smejo biti ukrivljene kumarice in banane, naročajo študije o »zaščiti pred padci na istem nivoju in varnem vzdrževanju reda in čistoče delovnega mesta«. Vse to privede do absurdov, ko se …/…/.

Stanovska organizacija

Banalen primer EDČ-ja je le eden od mnogih razlogov, ki govori v prid ustanovitvi stanovske organizacije, ki bi reševala takšne in – kar je še pomembnejše – strokovne zagate. Organizacije, ki bi bila strokovna organizacija vseh učiteljev, ki bi odločala in bila sestavni del šolskega sistema. Sestavni del so že starši (ZASSS), učitelji pa še vedno ne. Zato je učiteljska zbornica že več kot potreba, postala je nuja, saj bi se le tako reševanje strokovnih vprašanj ločilo od političnih. Danes mora šolstvo temeljiti na dogovoru med učitelji, učenci, starši in šolsko politiko. Vsi akterji so v dogovarjanju dejavni, le učitelji ne. Vsaj direktno ne, vedno po nekih posrednikih, zato se vse prevečkrat učitelji ne čutimo niti vpletene, še manj upoštevane. Zbornica pa bi omogočala učiteljem soudeležbo pri razpravi in soodločanju o šolskem nacionalnem programu in pri izdelavi vizije šolstva. Tako bi nastala možnost spreminjanja šolstva od spodaj navzgor, saj …/…/.

Skozi prosvetno zbornico bi učitelji vplivali na spreminjanje stanja v šolstvu kot celote in ne le na ravni svojega razreda, kvečjemu šole. Učitelji so soodgovorni za razvoj celotnega šolstva, zato je treba vzpostaviti sistem, v katerem je odgovornost vezana na odločanje. Za razliko od danes, ko sem odgovorna za vse, kar so drugi odločili – če se strinjam ali pa ne.

Demokratično soupravljanje šolstva postaja evropska civilizacijska norma namesto direktnega političnega vplivanja in podrobnega administrativnega predpisovanja. Tam so že spoznali, da šolstva ni več mogoče upravljati in usmerjati le z uradniško logiko države.

»Zgodovinski« razvoj in cilji

Učiteljska zbornica pri nas nastaja že od leta 1992. Premnoge dejavnosti so se že zvrstile, veliko naporov je bilo vloženo v izdelavo osnovnih dokumentov, omizju je sledilo omizje, predstavitve združenja so bile opravljene na različnih strokovnih in političnih nivojih, prišlo je celo do vložitve predloga za obravnavo v državnem zboru, a do finalnega dejanja še vedno ni prišlo. Kljub temu da ima zbornica že svoj statut (ki je še vedno stvar debate), politično voljo že marsikaterega ministra za šolstvo, jasno in velikokrat izraženo in utemeljeno potrebo prenekaterih učiteljev po takšnem stanovskem združenju, do ustanovitve vseeno ne pride.

Temeljni cilj prosvetne zbornice je biti organizacija učiteljev, ki bi se ukvarjala predvsem s strokovnimi vprašanji. Organizacija, ki bi …/…/. Prosvetna zbornica bi omogočila stalno primerjanje stanja in razčlenjevanja problemov v šolstvu, povečala bi hitrost spreminjanja, prilagajanja, izboljševanja in odzivanja na nastale razmere. Prosvetna zbornica bi obogatila možnosti za prihodnji razvoj šolstva s tem, da:

* bi omogočila duhovno odprtost namesto birokratske discipline, »lojalnosti« do oblasti in birokratske hierarhije ter omogočila demokratični duh;

* bi izoblikovala merila za odlično šolo, merila, ki so nad vsakdanjostjo in trenutnimi potrebami;

* bi omogočila dvigniti učiteljev status na mesto, ki mu pripada v družbi prihodnosti in s tem njegovo avtoriteto pred učenci in njihovimi starši;

* bi bila v naši šoli ljubezen pomembnejša kot ekonomija, moč in ideologija.

Zakaj še vedno ne?

Kdo se torej boji združenih učiteljev s statusom pravne osebe javnega prava? Zagotovo politika. Množica intelektualcev je lahko zelo »nevarna«, ozaveščena; tista, ki lahko odloča, pa sploh. Morda tudi sindikat. Zbornica sicer ne bi ogrožala obstoja sindikata, saj si pristojnosti enih in drugih sploh ne bi konkurirale, a dejstvo je, da bi sindikat izgubil položaj edinega. In še vsi zavodi, centri, inštituti, agencije, čeprav zbornica tudi njihovega obstoja ne bi ogrožala. Na koncu verjetno celo sami učitelji, saj bi s tem morali prevzeti odgovornost na svoja ramena in mogoče celo priznati, da so eni učitelji, drugi pa le poučevalci.

Nosilec šolstva je posamezen učitelj. Kakovostno šolstvo izhaja iz avtonomnega učitelja, učitelja, ki v svojem delu vidi pomen in pomembnost. Učitelj, ki se lahko samoaktualizira. A to je po Maslowu pravzaprav najvišja od višjih potreb, ki se lahko udejanji le, če so zadovoljene potrebe, ki so razvrščene pred njo. Že pri osnovnih potrebah smo naleteli na oviro – še potreba po varnosti ni zadovoljena, toda – roko na srce – cona udobja, v kateri zdaj lahko prelagamo odgovornost na politiko, učni načrt, navodila inšpekcij ali svetovalcev, neživljenjsko teorijo in nesposobne vodje šol, pa …/…/.

JOŽICA FRIGELJ