V ledenem objemu

Pred letom dni in zdaj

PREJ

Minilo je eno leto, ko se je del Slovenije, ovit v led, soočal z bitko za preživetje.

Najprej je bilo občudovanje v ledeni oklep zavite narave. Kako lepo se je vse lesketalo! Po spletu je šlo v svet nešteto občudovanja vrednih slik. Bilo je kot v znanstvenofantastičnem filmu. Sredi občudovanja pa je nastopil mrk, ki je ohromil polovico države. Vtičnice so bile brez napajanja elektrike, telefoni so umolknili, ljudje so spet začutili bitje srca.

Poslušali smo le še ječanje dreves, ki so klonila pod težo ledu, in doma prasketanje sveč.

Po tej ledeni mori smo se v šolske klopi vrnili drugačni. V naš pouk so se prikradle nove besede: žled, ledena ujma, agregat.

Brez ministrove okrožnice, brez aktivov in konferenc so nastajali pri pouku nepozabni izdelki, ki bodo kot opomin ostali v nas.

POTEM

Zunaj je sneg pobelil naravo, temperature padajo, sneg se blešči v soncu in slika narave skoraj ne more biti lepša. A vremenarja poslušamo z neko kepo v grlu.

Kaj če se spet ponovi?

Vremenar obljublja, da ni nevarnosti za žled. Jaz ga ob poslušanju novic vseeno čutim. Led, namreč. Zdaj ne v naravi, temveč v šolskem sistemu. Vedno bolj imam občutek, da nekaj lepega ovijamo v led. Otroci so naše najlepše bogastvo, pogosto govorimo. Po ustavi in zakonu o šolstvu jim moramo zagotoviti kakovostno splošno izobrazbo. Če pa želimo naši državi tudi napredek, moramo te šolarje kakovostno in s pametjo izobraževati.

Devet let šolanja je obveznih. Tu ni izbire – bi ali ne bi. Zaradi te »neizbire« bi moral biti naš šolski sistem prioriteta vseh političnih sfer ne glede na usmerjenost.

Šoloobvezni otroci niti za hipec ne bi smeli začutiti, da so kdaj v dobi izobraževanja prikrajšani zaradi varčevalnih ukrepov.

Prispodobo v ledu sem našla, ker sem lani brala zapise, da se nam narava z žledom maščuje.

Lahko je tudi res. Občudovali smo fotografijo lepih dreves, vej, cvetov v ledu. In sprašujem se, kaj je zakrivilo drevo, ki je pod težo ledu klonilo in si polomilo veje? Kaj je storilo hudega, da zdaj po enem letu še vedno stoji kot invalid brez rok?

Ravno tako se mi zdi, da šolski sistem v led zavija naše šolarje. Včasih s permisivno vzgojo, z »ujčkanjem«, drugič z balastom in najhuje, kar je, z varčevanjem. Z vsakim varčevalnim ukrepom je oklep »ledu« debelejši.

Vem, da jemljete denar in dostojanstvo učiteljem, a »žled«, v katerega nas vse skupaj ovijate, bo posredno polomil »krila« našim otrokom.

Veje na drevesih se bodo mogoče obrasle, vse zagotove ne. Pravite, da bodo posledice ujme vidne še vrsto let.

A se zavedate, da polomljenih otroških kril ne bo rešil nihče?! Tega si gotovo ne želimo.

Torej stopímo led, ki ovija naše šolstvo, in podarimo otrokom kakovostno šolanje. Šolanje s kakovostnimi programi, z učnimi načrti brez balasta, z manj in dobrimi učbeniki in z učitelji, ki imajo potrebno znanje in veščine.

V vsem tem kolesju zagotovo odpade nesmiselno varčevanje.

VILMA DOBRIN