Petrin dnevnik - in njegovo nadaljevanje

Njena pot

Petra Samec Štefančič bi lahko bila marsikomu vzornica. Ta mlada knjižničarka, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture in zdaj končuje doktorat, je pred dvajsetimi leti, ko jih še ni imela petnajst, zbolela za rakom in se nato 14 mesecev borila za življenje. In je zmagala. Te težke čase opisuje v knjižici Petrin dnevnik. V njej so večinoma zapisi, ki jih je Petra v svoj zvezek zapisala med boleznijo, dodala pa je še opise svoje vrnitve v šolo in prilagajanja na življenje s protezo.

Knjiga je izšla leta 1998, ko je bila Petra še gimnazijka. Izdali so jo s pomočjo podjetij, ustanove in društva za pomoč bolnim otrokom. Nenavadno je, da njene vrednosti ne tedaj in ne pozneje ni prepoznala nobena založba. …/…/.

Podobnost z Ano Frank

Morda je komu težko razumeti, a ko sem knjižico prvič vzela v roke in na naslovnici videla obraz dekletca z dolgimi črnimi lasmi in velikimi temnimi očmi, sem takoj pomislila na znano sliko nizozemske judovske deklice Ane Frank, avtorice istoimenega dnevnika. Primerjava vsebin je podobnost vsaj v nečem potrdila. Oba dnevnika namreč opisujeta doživljaje in razmišljanja deklic, ki sta bili približno enako stari, ko sta bili na silo iztrgani iz običajnega sveta svojih vrstnikov in soočeni z grožnjo smrti. Obe sta vendar v tem posebnem svetu skušali živeti, kolikor je le bilo mogoče običajno, se učili, zabavali in doživeli prvo ljubezen. Toda za razliko od Ane, ki ni preživela, umrla je tudi vsa njena družina razen očeta, je Petra preživela! …/…/.

Po dveh desetletjih

Čeprav si Petrin dnevnik v vsakem času zasluži pozornost, je za to prav zdaj še nekaj posebnih razlogov. Konec tega meseca bo namreč minilo natanko 20 let od prve od treh Petrinih operacij v letu 1995 (v prvi so ji zaradi sarkoma odrezali nogo pod kolenom, drugi dve operaciji sta nato sledili zaradi metastaz na pljučih). Je pa še lepši povod za Petrino predstavitev: v začetku letošnjega aprila, malo pred Petrinim 35. rojstnim dnevom, bo namreč njen prvi otrok, sinko Rok, dopolnil šest mesecev.

Nisem še napisala, kaj je mene privedlo do knjige in njene avtorice. To je bila Petrina mama, Tatjana Samec, dolgoletna prostovoljka na Onkološkem inštitutu. Tatjana, ki je Petro posvojila, ko je ta imela komaj osem dni, mi je namreč med Petrino nosečnostjo pripovedovala, zakaj se hkrati boji in se veseli, da bo postala babica. Takrat sem si zaželela narediti pogovor s to izjemno mlado žensko in tudi z njeno izjemno mamo. Knjiga mi je nato omogočila, da sem hkrati spoznala še eno Petro, namreč tisto petnajstletnico izpred dveh desetletij.

Ko se življenje postavi na glavo

Petra je bila januarja 1995, ko jo je zdravnica zaradi vztrajne bolečine v gležnju poslala na slikanje, učenka zadnjega osmega razreda osnovne šole v Savskem naselju v Ljubljani. Načrtovala je vpis v Gimnazijo Jožeta Plečnika (popularno imenovano Šubička ali Šubičeva gimnazija).

Petra o tistem času: /…/.

Petrina mama: »Petrino zdravljenje je v celoti trajalo 14 mesecev. S strahovi smo se spopadali sproti. Najbolj se spomnim odločenosti, da se ne dava, čeprav sem se zelo dobro zavedala nevarnosti. A tega nisem hotela pokazati niti sebi, kaj šele Petri. Tudi zato sem jo, ko je bilo le mogoče, tudi med zdravljenjem vodila na potovanja in izlete. Petra je imela to srečo v nesreči, da je zbolela na polovici osmega razreda, ko so jo vsi sošolci že tako dobro poznali, da so ji bili v oporo. Tudi učitelji so bili zelo razumevajoči in je tako z lahkoto končala osmi razred. Ko se je prvič vpisala v prvi letnik Šubičeve gimnazije, so bili vsi sošolci in profesorji ob njej, a se je žal zelo hitro izkazalo, da mora ponoviti zdravljenje, ker se je ponovila bolezen. Zato šolanja ni mogla nadaljevati. Po močnih kemoterapijah in dolgem premoru med učenjem je bila vrnitev v šolo težja. Bila je tudi nova generacija otrok in tudi vsi profesorji niso bili tako razumevajoči, kot bi lahko bili. Imela je sicer status učenke in pozneje študentke s posebnimi potrebami, a tega nikoli ni izkoriščala.«

Več kot običajen doktorat

/…/ Magistrski in nato doktorski študij je Petra vpisala – tako vsaj meni njena mama – predvsem zato, da vsem dokaže, kaj zmore kljub bolezni in invalidnosti. Je pa doktorat tudi dokaz, da se Petra zaveda svojih bioloških korenin – tema njenega doktorata so namreč bošnjakinje v književnosti, med njimi še zlasti Bisera Alikadić. Petra: »Seveda sem to temo izbrala zaradi svojega porekla. S svojo biološko mamo sicer nimam nobenih stikov, vem pa, da je v Ljubljano prišla iz Bosne, da me je imela rada, a me ni mogla obdržati.«

Sreča se imenuje Rok

Zdaj je v središču Petrinega življenja predvsem sin: »Odkar imam Roka, si zelo želim ostati zdrava. Zdaj dostikrat pomislim: 'Bog ne daj, da se mi kaj zgodi.' Prej nisem tako razmišljala. Nisem pa panična mama, res ne zapletam. Ne prekuhavam vsega, no, vodo že, a ne steriliziram kar naprej, ne drgnem tal. Mislim, da je čisto v redu, če Rok kdaj zaužije kak bacil.«

/…/ Petrina zgodba bi bila gotovo vredna filmskega zapisa. Najmanj pa ponatisa njenega dnevnika. Seveda, metode zdravljenja so se v dveh desetletjih spremenile. Danes, na srečo, ozdravi veliko več otrok, ki zbolijo za rakom. Toda poglavitna odlika te knjige je v nečem drugem. Namreč v zelo odkriti izpovedi petnajstletnice. Res škoda, da ni nikogar, ki bi znal ta knjižni biserček ponuditi današnjim najstnikom. Vsem in ne le bolnim.

JASNA KONTLER SALAMON