Spomladanska mavrica

Vsi ponosni, nihče kriv

Čeprav v tej kolumni res nisem več hotela pisati o naših akademskih zaslužkarjih in vsem tistem, kar je povezano z njimi, žal ugotavljam, da se temu ne morem povsem ogniti. Pred komaj nekaj dnevi sem se namreč udeležila ene najbolj nenavadnih srečanj z novinarji v svojem življenju.

Sklicalo jo je vodstvo ljubljanske univerze in novinarji smo skoraj povsem zasedli zbornično dvorano, kjer sicer potekajo seje senata univerze in različne slovesnosti. V ospredju dvorane so, v civilni opravi, sedeli rektor in drugi najožji člani vodstva Univerze v Ljubljani (UL) ter vsi dekani in dekanje. Blizu njih je novinarsko konferenco tokrat molče spremljala Nataša Pirc Musar, nekdanja informacijska pooblaščenka, zdajšnja advokatinja in pravna zastopnica vodstva UL – ni še znano, ali ji bo uspelo doseči, da javnost ne bo več imela dostopa do podatkov o dodatnih zaslužkih zaposlenih na univerzi.

Čeprav je že opisano prizorišče delovalo, kot da v gledališču spremljamo dobro zrežirano predstavo, je k temu vtisu še najbolj pripomoglo tisto, kar so povedali rektor prof. dr. Ivan Svetlik in tisti štirje dekani, ki jim je ta dal besedo (med njimi je bila tudi dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič, ki je visoko na seznamu zaslužkarjev). Vseh pet je obširno opisalo dosežke univerze in njenih članic, še zlasti pri pridobivanju dodatnih sredstev, pri tem smo neštetokrat slišali besedi »ponosni smo« in niti enkrat »ravnali smo narobe«.

Seveda ni dvoma, da je ljubljanska univerza kakovostna in da so tudi njene članice zaslužne za to, toda to vseeno ne more biti razlog, da se preplačani posamezniki prikažejo kot heroji, ki s svojim delom rešujejo svoje fakultete in univerzo iz rdečih številk, ob tem pa nekaj malega zadržijo tudi v svojem žepu ... Kajti, kot je ob tej priložnosti dejal rektor, ni mogoče pričakovati, da bi ljudje na univerzi delali zastonj.

Zaradi pritiska javnosti bo menda izpeljan nek nadzor nad zaslužki, a upam si staviti, da ta ne bo odkril nobenih prekrškov. …/…/.

Po novinarski konferenci me je namreč ogovoril eden od dekanov in mi povedal, da je osebno ogorčen nad početjem kolegov in tudi zaskrbljen, da bi vzori zaslužkarjev utegnili pokvariti sistem, ki ga imajo na njegovi fakulteti, kjer so dodatni zaslužki iz projektov dosledno omejeni na največ eno neto plačo na leto – ves preostali denar pa se preliva za plačilo mladih sodelavcev in za stroške raziskovalnega dela. Od omenjenega dekana sem slišala tudi pomenljivo ugotovitev, da na UL ni korelacije med seznamom velikih zaslužkarjev in seznamom tistih, ki imajo veliko znanstvenih objav in citatov.

Prof. dr. Peter Vodopivec, ki je že pred leti zaradi nezadovoljstva z razmerami zapustil službo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, mi je pred dnevi poslal članek, ki je bil nedavno objavljen v London Review of Books. Ta članek poroča, kako se mnogi na univerzah v Veliki Britaniji in v ZDA na vse načine in odločno upirajo razprodaji fakultet in univerzitetnih inštitutov velikim korporacijam, ker to pomeni konec avtonomnega znanstvenega in akademskega dela. Pri nas pa se, mi je ob tem napisal Vodopivec, celo aktualni rektor in del dekanov »očitno zavzemajo prav za nasprotno: za čim tesnejšo povezavo univerz z gospodarstvom, kot se razprodaji univerz nekoliko lepše reče.«

Sama se prav nič ne čudim, da je takšno čaščenje zlatega teleta na univerzah za seboj že potegnilo plaz in se zdaj tudi na osnovnih šolah nočejo več iti zastonjskega popravljanja testov zaključnega preverjanja znanja. …/…/.

Bomo videli, kako se bo omenjenih in drugih vročih kostanjev lotila nova ministrica za izobraževanje, znanost in šport mag. Klavdija Markež. Ta komaj 39-letnica vendar prihaja iz drugačnega sveta, bila je direktorica Ljudske univerze Ptuj in ima že zato – če se seveda ne bo nič konkretnega izcimilo iz dosedanjih očitkov na njen račun, tudi na račun vodenja ptujske ljudske univerze – boljše možnosti za ukrepanje in presojanje, kot bi jih lahko imela Stanka Setnikar Cankar, ki se bo vrnila na svojo fakulteto za upravo.

Naj se za konec na kratko ustavim še ob nedavni prvi javni predstavitvi knjige Psihološki temelji družbe prihodnosti, ki jo je napisal ugledni profesor ljubljanske Filozofske fakultete dr. Janek Musek, ki je tudi soustanovitelj Inštituta za etiko in vrednote Jože Trontelj…/…/… O knjigi, ki je vredna branja in pozornosti, bom kaj več napisala prihodnjič, tokrat bi jo le še posebej priporočila v branje vsem tistim v našem akademskem svetu, ki so namesto vrednot že izbrali denar in je ta postal njihova temeljna vrednota. Dr. Janek Musek pravi, da si je treba ustrezne vedenjske vzorce pridobiti dovolj zgodaj – očitno mnogi naši univerzitetni profesorji niso imeli prave vzgoje ...

JASNA KONTLER SALAMON