Proust je imel prav

Migracije. Mobilnost. Kako v boljšo prihodnost?

Že zaradi svoje službe z enim očesom in enim ušesom spremljam volitve v anglosaških državah. Spomladi je vodja Stranke za neodvisnost Velike Britanije Nigel Farage gradil svojo predvolilno kampanjo na opozorilih, za kaj vse Britance prikrajšata dobra dva milijona priseljencev iz Evrope; danes med drugim predlaga celo zazidavo predora pod Rokavskim prelivom. Donald Trump, ki se trudi postati republikanski predsedniški kandidat v Združenih državah Amerike, je med cilje svojega morebitnega mandata uvrstil gradnjo zidu med Mehiko in Združenimi državami.

Če predvolilne izjave politikov in tistih, ki bi to radi bili, vsaj včasih še lahko z zamahom roke označim za navadne pasje bombice, pa ne morem kar tako mimo dejstva, da jim marsikdo pritrjuje. A predvolilni govori na oni strani Rokavskega preliva ali Atlantika za nas vendarle niso najpomembnejši; veliko resnejše in pomembnejše je dogajanje, ki se odvija prav na pragu Evrope. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je letos v Sredozemskem morju življenje izgubilo že blizu 1.800 migrantov, tridesetkrat več kot v istem obdobju leta 2014! Saj se najbrž še vsi spomnimo – le aprila je pred obalo Libije svojo upanja polno pot v drugačno življenje končalo več kot 700 ljudi. Italijanski premier Matteo Renzi je takrat upravičeno govoril o masakru v Sredozemlju in se spraševal, zakaj je Evropa tako neodzivna.

Lampedusa in slikanice

Tednik Mladina v svoji rubriki ‘8 dni/teden’ redno objavlja vremensko poročilo za italijanski otok Lampeduso, v zadnjih letih znano kot glavno pribežališče beguncev iz Afrike. Poročilo me vsak teden znova opominja: pod jasnim/oblačnim nebom in pri takih ali drugačnih temperaturah se odvijajo zgodbe političnih in ekonomskih beguncev, ki sicer na otok pridejo živi, pred njimi pa je zelo negotova prihodnost.

Obenem pa me beseda 'Lampedusa' spomni na nekaj povsem drugega: leta 2012 je Mednarodna zveza za mladinsko književnost IBBY začela z velikim projektom. Na Lampedusi so začeli ustvarjati knjižnico, ki bi jo s pridom lahko uporabljali – to se mi zdi zelo pomembno – tako mladi domačini kot tudi otroci priseljencev. Da bi vstop v svet zgodb bil karseda brez težav omogočen prav vsem bralcem, ne glede na njihov materni jezik in domačo kulturo, so se odločili za slikanice brez besedila, t. i. ‘Silent Books’, kjer namesto besed zgodbe pripovedujejo ilustracije. V prvi nabor kakovostnih slikanic, ki so potovale po svetu in na Lampeduso, je bila uvrščena tudi Zgodba o sidru Damijana Stepančiča. Tudi v ‘drugi izdaji’, kot poimenujejo novo zbirko, ki je z razstavo zaživela junija letos, je slovenska slikanica: Deček in hiša Maje Kastelic.

Večjezikovno in večkulturno sobivanje

Uspešni projekt nebesednih slikanic nas opozarja, da je mednarodno povezovanje dandanes še posebej ključnega pomena. Tudi zato je leta 2014 nastala evropska mreža za pismenost ELINET. Ob preučevanju rezultatov mednarodnih raziskav PISA in PIRLS, zbiranju zgledov dobre prakse in načrtovanju skupnih kampanj se posebna delovna skupina ukvarja z možnostmi in načini ozaveščanja vseh, ki lahko pripomorejo pri bitki z nepismenostjo in s slabšo pismenostjo. Po eni strani so to seveda izobraževalne ustanove, knjižnice, centri za socialno delo, ponekod tudi zavodi za zaposlovanje; po drugi strani pa smo to prav vsi, ki na določenem prostoru skupaj živimo in sodelujemo. Ljudje se namreč vedno bolj selimo, iz različnih razlogov, ne le zaradi političnih okoliščin, po Evropi in vsem svetu. Sobivanje različnih kultur vprašanja pismenosti ne poenostavlja: prav zaradi naraščajoče mobilnosti je vprašanje pismenosti postalo tudi vprašanje večjezikovnosti in večkulturnosti (Poročilo skupine strokovnjakov za pismenost na visoki ravni, 2012).

Kako se z vprašanjem pismenosti pri migrantih soočamo v Sloveniji? Smernice za lažje berljivo gradivo ZBDS, 2007) so nove priseljence in druge osebe, ki imajo še pomanjkljivo znanje večinskega jezika, prepoznale kot eno izmed skupin, ki vsaj začasno potrebuje lažje berljivo in drugače prilagojeno gradivo, morda le v nekem obdobju, morda za vajo ali kot motivacijo.

Branje združuje

Po uspelem posvetu leta 2013, ki je bilo posvečeno bralcem, ki prilagojeno gradivo potrebujejo stalno, se je Bralno društvo Slovenije zato letos odločilo za strokovno srečanje z naslovom 'Branje združuje', na katerem bodo strokovnjaki in strokovnjakinje spregovorili o vključevanju otrok priseljencev v slovenske šole, o zagotavljanju enakih izobraževalnih možnosti, o posebnih vidikih opismenjevanja. Ko sem prebirala prispevke, ki bodo predstavljeni in objavljeni v zborniku posveta, sem razmišljala o svojih študentih, tistih, ki prihajajo iz drugih držav, in tistih, ki se odpravljajo na tuje. Razmišljala sem o razburkanem Sredozemskem morju in o kolegih iz Nemčije in z Nizozemske, ki skupaj opismenjujejo (in s tem opolnomočijo) starše in otroke. Razmišljala sem o zidovih, ki bi jih nekateri radi gradili, in o slikanicah, ki postavljajo mostove. Mobilnost, migracije – ob njih se vsi soočamo z vprašanji, na katera ni vedno lahko odgovoriti. Pogosto citirani Proust je zapisal, da resnična pot odkritja ni v iskanju novih pokrajin, pač pa v novih očeh. Morda nam bo posvet Bralnega društva Slovenije pomagal, da na katero izmed vprašanj pogledamo z novega zornega kota, z novimi, široko odprtimi očmi.

VERONIKA ROT GABROVEC