Kako nam kradejo slovenski jezik

Materinščina

Pravljice se po navadi začenjajo z »za devetimi gorami in za sedmimi vodami«, ta pa se začenja takole: Na sončni strani Alp, na prelepem koščku sveta in Evrope, je živel narod, ki se je od sosednjih razlikoval predvsem po svojem prelepem in blagoglasnem jeziku, ki se mu je uspelo izmuzniti »skozi šivankino uho zgodovine« (kot je pred leti na podelitvi Prešernovih nagrad usodo slovenščine slikovito opisal slavnostni govornik Rudi Šeligo).

Čeprav je zgodovina učiteljica življenja, se od nje le redki tudi v resnici kaj naučijo. Slovenski jezik ni danes nič manj ogrožen, kot je bil v preteklosti, ko so nam želeli vsiliti nemščino, na delu današnjega slovenskega ozemlja pa italijanščino in madžarščino. Vendar pa obstaja bistvena razlika med nasiljem, ki se je v preteklosti dogajalo nad jezikom, in tistim, ki se dogaja danes. Nekdaj so grožnje prihajale neposredno in odkrito, in sicer s prepovedjo rabe slovenskega jezika v šolah, cerkvi in celo v družinah. Danes se pritisk na jezik dogaja bolj prefinjeno in tako prikrito, da ga le redki opazimo. Tako slišimo mlade, ki rečejo, da se lažje izražajo v angleščini kot v slovenščini, glasbenike, ki pravijo, da je angleščina spevnejši jezik in da se pesem lepše sliši v angleščini. Tako v naš jezik na široko odpiramo vrata angleškim besedam in oblikam (npr. Ljubljana festival, Tuš klub kartica …), tako se dogaja, da se slovenščina ne razvija več v vseh socialnih in funkcijskih zvrsteh. Za znanstveno rabo res ne kaže več izgubljati časa s slovenščino, ko pa so vendar vsi ugledni članki v angleščini in vsak strokovnjak, ki da kaj nase, obvlada angleško.

Kaj je zame slovenska glasba

Spominjam se časov v svojem otroštvu, ko sem tako z veseljem spremljala vsakoletno evrovizijsko prireditev, ker sem imela možnost slišati različne evropske jezike in se čuditi, kako raznolika je Evropa. Danes Evrovizije skoraj ne spremljam več. Kot Slovenka, ki ima rada svojo državo kljub temu, da v zadnjem času o njej in njenih ljudeh slišimo le še slabo, ne morem razumeti, kako lahko nekdo mojo domovino predstavlja s pesmijo v angleškem jeziku in s tem žali moja domovinska čustva. To zame ni slovenska glasba, pa naj me glasbeniki še tako prepričujejo v nasprotno. Imamo pa veliko dobre vokalne slovenske glasbe, v kar sem se lahko nedavno prepričala na koncertu šolskega ansambla na naši šoli in se mi je kar malo stožilo ob dejstvu, da mladi danes večinoma poslušajo samo komercialne radijske postaje, ki vrtijo le pesmi v angleškem jeziku. Čestitam ministrici za kulturo, da so znali na ministrstvu končno stopiti tudi v bran slovenskemu jeziku. Veseli me, da so spodbudili šolske pevske zbore, naj pojejo predvsem slovenske pesmi, in da so se odločili ukrepati glede zapostavljenosti slovenske glasbe v slovenskem medijskem prostoru.

Pred časom sem　po radiu slišala, da so morali po navodilih inšpektorata ponoviti nek intervju s hrvaško govorečim sogovorcem, ker ga niso sproti in dosledno prevajali v slovenski jezik. Bi bila zgodba enaka, če bi sogovorec govoril angleško? Tudi številni lektorji še danes prežijo na hrvatizme v besedilih (npr. sedaj, kasneje, otvoritev), medtem ko so ob angleških oblikah in besedah dostikrat nemočni. Le zakaj smo na tuje prvine nekega jezika tako občutljivi, drugega pa sprejemamo brez pomislekov?　

Že zdavnaj smo padli na izpitu

Zgodba o narečjih. Izumirajo,　a danes najbrž ni čas, da bi jokali za usodo narečne pestrosti slovenskega jezika. Danes je čas, ko je na preskušnji naš materni jezik v celoti. Bo obstal? Se izmuznil skozi šivankino uho? To je odvisno predvsem od nas. In od današnjih otrok, ki bodo v izražanju v angleščini še dosti bolj suvereni, saj se je bodo kmalu vsi imeli možnost učiti že od prvega razreda devetletke. Ko prebiram strokovne razprave, ki ugotavljajo, da zgodnje učenje (beri: v vrtcu) angleščine ne vpliva na znanje maternega jezika, vse bolj spoznavam, da za obstoj materinščine pravzaprav ni pomembno, kdaj se otrok začne učiti tujega jezika, pomembneje je, kakšen odnos do maternega jezika mu znamo privzgojiti. Smo res prepričani, da bomo znali vzgojiti tako narodno zavedne otroke, da bodo ob suverenem obvladanju obeh jezikov vedno dajali prednost slovenščini? Mislim, da smo že zdavnaj padli na tem izpitu.　

Še živimo v Sloveniji?

Pred časom je slovenski glasbenik Vili Resnik izjavil: »Nisem prepričan, da še živim v Sloveniji.« Ob tem, ko ob predpostavki, da udeleženci – večinoma Slovenci – z razumevanjem angleščine nimajo težav, v Sloveniji celo državni organi prirejajo mednarodne prireditve in predavanja izključno v angleškem jeziku, predstavniki slovenskih ustanov pa si v sklopu mednarodnih projektov med seboj dopisujejo v angleškem jeziku, se bo o tem najbrž vprašal še kdo. Dogaja se, da v trgovinah namesto dobropisa prejmeš Credit Note, ob nakupu električnih naprav in aparatov pa te prodajalec odpravi s pojasnilom, da so slovenska navodila za uporabo na spletu. Kdaj si bomo upali spregovoriti o diskriminaciji na tem področju? Je res tak greh, če angleščine ne obvladaš? Moraš zaradi tega res postati drugorazredni državljan, prikrajšan za mnoge informacije? Čemu bi sploh še obujali spomine na dejstvo, da je slovenščina eden izmed uradnih jezikov Evropske unije, predvsem pa (poleg madžarščine in italijanščine na delu slovenskega ozemlja) edini uradni jezik na ozemlju celotne Republike Slovenije?

Spet potrebujemo Prešerna

Naš čas bi znova potreboval kakšnega Prešerna, ki bi dokazal, da je slovenščina dovolj razvit jezik tudi za najbolj zapletena in dovršena besedila in za vse govorne položaje.

Ko bomo izgubili svoj jezik, bomo izgubili svojo narodno identiteto, kajti nič nas ne dela Slovence v tolikšni meri kot jezik. In prav na jeziku je utemeljena naša zgodovina, naša kultura, ki nas je pomagala ohraniti skozi čas.

Mag. MAJDA M. LESJAK