Za šolo s smislom

Moralizirati je lahko, misliti veliko težje

DOST MAM, ugotavljam te dni, ko s časopisnih strani, z radia in televizije donijo vame moralizatorska ogorčenja: Diplomati se okoriščajo na račun davkoplačevalcev. Radan je morilec, zakaj so ga medicinske sestre ubogale? Nepravilnosti v kliničnem centru vpijejo v nebo ... itd. v tem duhu. DOST MAM moraliziranja, želim si razmišljanja in analize, česar so sposobni le redke izjemne novinarke in novinarji. Kot nekdanja profesorica novinarstva vem, zakaj je tako, a zdaj ne bom o tem. Ali pa tudi, kajti to, kar bom napisala in povzela, je splošen odgovor na gornja vprašanja in še mnoga druga.

»Čedalje več se govori in piše o človekovih vrednotah, za katere verjamemo, da usmerjajo vedenje. Vrednote so priljubljena tema politikov, novinarjev in mnogih drugih kategorij prebivalstva. Beremo o krizi in pomanjkanju vrednot, o konfliktih med vrednotami, vrednostnem vakuumu, o vzgoji vrednot … S temi pojavi skušamo razložiti in tudi vplivati na vedenje ljudi. Naraščanje kriminala, spolna razbrzdanost, samopašno vedenje, nasilje v šolah itd. naj bi bile posledice pomanjkanja vrednot, humanitarna pomoč, požrtvovalnost, krvodajalstvo ipd. pa posledica pozitivnih vrednot. Skratka, vrednote so ključ, ki nam omogoča razlago slehernega človekovega in še posebej moralnega vedenja. Zato naj bi z vzgojo vrednot (denimo v šolah) oblikovali moralo ljudi. Ko bodo ljudje usvojili ustrezne vrednote, bodo vsi problemi sveta rešeni. Preveč lepo in preprosto, da bi bilo res,« je zapisal že pred več kot desetletjem dr. Vid Pečjak v takratnih Naših razgledih …/…/. Naj povzamem dragega profesorja, ki se mu lepo zahvaljujem za njegovo dragoceno delo.

Največja vrednota – življenje?

Ni tesne povezave med vrednotami in vedenjem, potrjujejo socialnopsihološke študije. Kajti na vedenje imajo odločilen vpliv okoliščine in družbene vloge, ki jih igrajo posamezniki. Njihov vpliv je pogosto odločilen. Znana je študija navideznega mučenja v navideznem zaporu. »Študenti so sodelovali v igri, v kateri je polovica igrala zapornike, druga polovica stražarje. Že čez nekaj dni so se stražarji vedli izjemno kruto, čeprav so bili izbrani po naključju. Med njimi so bili ljudje z različnimi vrednotami, ki pa niso vplivale na vedenje.«

Ali študija o vedenju medicinskih sester …/…/.

Skoraj vsi ljudje na svetu bi pritrdili, da nam je življenje največja vrednota. Pa poglejmo na cesto, če vedenje ustreza tej vrednoti. Je vse preveč divjakov, alkoholiziranih, ljudi okrnelih reakcij, ki ogrožajo druge in sebe vsak dan. Kadilci, požrešni jedci, odvisniki vseh vrst zagotovo na vprašanje o vrednotah prepričano odgovorijo, da sta življenje in zdravje zanje najpomembnejši vrednoti, a kršijo ju iz ure v uro, iz dneva v dan.

Vedenje, kot ga pričakuje okolje

Zahteve po vpeljavi verouka se sklicujejo na nujno učenje vrednot. Vera namreč posreduje vrsto vrednot, ne le deset božjih zapovedi (ne ubijaj, ne laži, ne kradi …). Če bi verske vrednote res pomembno vplivale na vedenje, bi morali biti otroci, ki obiskujejo verouk, bolj moralni. A študije so pokazale, da enako pogosto goljufajo pri šolskem delu kot vrstniki, ki ne obiskujejo verouka. /…/.

Stvarno vedenje je potemtakem bolj odvisno od socialnih vlog, ki narekujejo vedenje v skladu z zahtevami okolja. Posameznik se vede tako, kot meni, da okolje od njega pričakuje, čeprav se tega pogosto niti ne zaveda. Vsak igra več socialnih vlog, ki so praviloma med seboj usklajene, lahko pa si tudi močno nasprotujejo. Komandanta koncentracijskega taborišča Auschwitz, Rudolfa Hössa, ki je v taborišču hladnokrvno ubijal, so opisali kot ljubečega moža in nežnega družinskega očeta. Höss je bil iz zelo pobožne družine!

A vendarle nekateri odklanjajo vsiljene vloge

Poleg socialnih vlog odločilno oblikujejo naše vedenje tudi navade in avtomatski odzivi na dražljaje v okolju (denimo na rdečo luč na semaforju). »Na socialnih vlogah in navadah temelji človekov konformizem, ki obvladuje vsaj 90 odstotkov našega življenja.« Pa vendar obstajajo ljudje, ki zavračajo sodelovanje, ki ga od njih zahtevajo. Znani so primeri Nemcev v koncentracijskih taboriščih, ki so dajali Judom kruh, in primeri Judov, ki so za košček kruha izdali svojega sotrpina … Med bosansko vojno so bili vojaki, ki so zavrnili povelje o posiljevanju, in bili so srbski vojaki, ki so tihotapili hrano v obkoljeno Sarajevo.

»Za ljudi, ki so odklanjali vsiljene vloge, je značilno, da so avtonomne osebnosti, ki se ne uklanjajo avtoritetam in večinskemu mnenju, temveč 'mislijo s svojo glavo',« piše dr. Vid Pečjak. Gre za ljudi na visoki stopnji moralnega razvoja po znameniti lestvici Lawrenca Kohlberga o moralni rasti. /…/.

Le besede so premalo

Z govorjenjem o vrednotah, sklicevanjem nanje in z moralističnim zgražanjem ne bomo nikogar spremenili in ničesar rešili. A rešitve, seveda obstajajo. Dolgoročne. Eno najpomembnejših vsebuje drugačna vzgoja v šolah! Kljub prevladovanju socialnih vlog in pričakovanjem okolja nas to ne odvezuje osebne odgovornosti za naše vedenje in ravnanje. »Vzgoja otrok in mladine v smislu osebne avtonomnosti in empatije bi največ pripomogla k 'vrednemu' obnašanju posameznikov, mnogo bolj kot besedno opominjanje, pridiganje in podobni vzgojni prijemi, katerih posledica so hinavsko obnašanje, dvojna osebnost in ločitev vedenja od vrednot,« je zapisal dr. Vid Pečjak. In to podpisujem ustanoviteljica gibanja Kakšno šolo hočemo. Takšno, ki bo krepila ustvarjalnost, samostojno in kritično mišljenje, soustvarjala skupnost in gojila sočutje. /…/.

Dr. MANCA KOŠIR