Dobrodelnost kot profitabilna industrija

Rutarjeve lekcije

Učitelji so vse preveč naivni. Ne berejo Marxa in ne razumejo, da ima kapitalizem inherentno težnjo k neskončnemu širjenju in proizvajanju novih in novih dobrin. Ali povedano po domače: potrebuje nove in nove prostore. Ker je planet končno velik, dobesedno ustvarja prostore, kamor se lahko naseljuje. Danes se tako nekapitalistični sektor družbe (šole, bolnišnice, zavodi za starejše) vse bolj brutalno spreminja v kapitalističnega.

Krčenje javnega sektorja in varčevalni ukrepi so zato zelo racionalni del kapitalistične igre, ki nima nobene resne zveze z resnim razmišljanjem, kako živeti skupaj, da bodo imeli od tega vsi ljudje nekaj. /…/

Ljudje zelo radi slišijo za dobrodelnost, saj to pomeni, da nekaj dobijo, ne da bi jim bilo treba kaj dati; Freud je vse življenje poudarjal pomen psihične ekonomije ljudi. /…/ Toda resnica je bistveno drugačna. V kapitalizmu namreč ne obstaja zastonj kosilo. Še več: obstajajo močni, zelo močni interesi tistih, ki domnevno dajejo. V resnici namreč jemljejo.

Medtem ko kapitalizem že tako ali tako nenehno jemlje ljudem, jemal pa bo še več, in jih obenem prepričuje s sladkimi besedami, da je treba varčevati, se dogaja nekaj še veliko bolj nezaslišanega, le da ljudje o tem na žalost ne želijo ničesar vedeti. Prebral sem knjigo z naslovom No Such Thing as a Free Gift: The Gates Foundation and the Price of Philanthropy, ki jo je spisala Linsey McGoey. Mislim, da bi jo moral prebrati vsaj vsak učitelj, čeprav obenem že vem, da je ne bo, ker danes pač ne beremo več, saj so podobe bolj zanimive in povedo več kot tisoč besed, kajne?

Naivnost nekaterih ljudi je zares brezmejna in škodljiva. Verjamejo v kapitalizem, verjamejo, da je treba varčevati, ker obenem verjamejo, da smo nekoč preveč zapravljali, verjamejo kapitalistom, ko ustvarjajo vtis, da so dobrotniki, verjamejo …/…/.

Resnica pa je šokantna – kot vedno. Prav šolniki bi morali o tem vedeti še največ, kajti filantro-kapitalizem…/…/… je namreč drugo ime za dobrodelnost, ki je danes ena najhitreje rastočih profitabilnih industrij globalnega kapitalizma!

Prav ste slišali: kapitalistična filantropija je izjemno dobičkonosna industrija.

Prvič. Dobrodelne fundacije so zasebne. Zasebni lastniki kapitala pa imajo v kapitalizmu en sam interes in samo enega: imeti zvečer več kapitala kot zjutraj. In Kapital ni denar, temveč so predvsem družbeni odnosi, kot je dokazal Marx.

Drugič. Prav prek zasebnih dobrodelnih organizacij ima Kapital danes večji vpliv na šolstvo, zdravstvo, socialo, kulturo, šport kot kadar koli v zgodovini. /…/

Tretjič. Ljudje se ne zavedajo, da sodobna država tako rekoč nič več ne skrbi za socialno blagostanje ljudi, saj to funkcijo vse bolj prevzemajo zasebne korporacije in fundacije. Država blagostanja ne obstaja več, zato zagotavljajo ustrezne storitve ljudje, ki imajo interese, kot se reče v žargonu. Ljudje, ki imajo interese, pa najprej skrbijo zase, ne za obče dobro, kar je bržčas logično; za obče dobro bi morala skrbeti država, ki pa ne sme obstajati, saj lahko preveč ovira zasebne mednarodne konglomerate korporacij.

Filantropski kapitalizem je paradoksni predatorski in sebični altruizem, zaradi katerega so bogati pripadniki elit še bogatejši.

/…/

Dr. DUŠAN RUTAR

 Celoten članek preberite v tiskanih olskih razgledih! V njih je še veliko zanimivega!