Petdeset let – in kaj zdaj?

Uvodnik

Ko je začel inštitut 1. maja 1965 delati, je imel dva pedagoga, dva psihologa, direktorja pedagoga in tajnika. V tri sobe smo razpostavili prastaro pohištvo, nabrano z vseh vetrov. Le skupina z Zavoda za šolstvo, ki je v celoti prešla na inštitut, je dobila “za doto” nekaj boljšega pohištva na reverz. Od nekod, zdi se, da iz sodne uprave, smo dobili še prastar pisalni stroj. V takih neslavnih okoliščinah se je začelo pedagoško raziskovalno delo na Slovenskem … – Tako se začetkov, leta 1970, spominja dr. Iva Šegula, prva redna direktorica Pedagoškega inštituta. Spominja se tudi, da je bil inštitut ustanovljen zato, "da bi razvil in izpopolnil inštitutsko modifikacijo znanstvenega dela, grozilo pa nam je, da postanemo obči servis za pedagoške reparature. Bila je množica problemov, vsak od njih pa iz kakega zornega kota neodložljiv, terjajoč takojšnjo rešitev ..."

Če je bila ta dilema ob ustanovitvi Pedagoškega inštituta morda (še) realna, je danes le še načelna, znanosti in znanstvenikom imanentna, gledano širše družbeno (in, seveda, politično) pa nepomembna in (za politične odločevalce, ki odločajo tudi o razdeljevanju denarja) neobstoječa. Ali povedano še drugače, preprosteje: seveda raziskovalci in raziskovalke na področju vzgoje in izobraževanja vidimo temeljne probleme (tako za znanost kot za družbo), ki bi se jim želeli raziskovalno posvetiti, toda kaj ko (politični) odločevalci na razpisih ponujajo raziskovalna sredstva le za "reševanje" zelo konkretnih problemov, ki naj bi bili tako ali drugače uporabni za gospodarstvo (druga mantra, ki nam jo neprestano ponujajo) ali pa vsaj blagodejni za narodovo bit(nost) – karkoli to pač je.

Pedagoški inštitut je javni raziskovalni zavod, kar laično povedano pomeni, da ustanoviteljske obveznosti in pravice izvršuje Vlada Republike Slovenije. Toda te "ustanoviteljske obveznosti" zagotavljajo le del (poudarjam, del!) sredstev za delovanje uprave in t. i. "hladno" obratovanje, za raziskovanje pa ustanovitelj ne prispeva nič. Če želimo biti povsem korektni, ustanovitelj, Vlada Republike Slovenije, zagotavlja vedno manj sredstev (poudarjam, vedno manj!) za izvedbo javnih razpisov, na katerih lahko Pedagoški inštitut (tako kot drugi javni raziskovalni zavodi) kandidira za raziskovalna sredstva. Toda tudi teh razpisov je v zadnjih letih vedno manj, prijaviteljev pa – kar, seveda, ni nenavadno – vedno več.

Drugo prepoznavno dejavnost Pedagoškega inštituta v zadnjih dvajsetih letih predstavljajo t. i. mednarodne študije (znanja oz. dosežkov v izobraževanju). Študije in njihovi rezultati, predvsem pa njihova sistematičnost in nujna dolgoročnost, so namenjeni kreiranju in spreminjanju politik na področju vzgoje in izobraževanja, torej neposredno ustanovitelju PI, Vladi RS. Pa ustanovitelj, torej v njegovem imenu Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, vsaj te naloge dodeli neposredno Pedagoškemu inštitutu? Na žalost ne (ali v podobno skromnem obsegu kot pri "znanstveni" dejavnosti). Ministrstvo določi, katere od teh mednarodnih raziskav bi jih zanimale (četudi tega zanimanja v kreiranju aktualnih politik na področju vzgoje in izobraževanja ni vedno videti), potem pa mora Pedagoški inštitut na javnem razpisu, ponovno, kandidirati za sredstva za izpeljavo teh raziskav.

Upam, da pozornemu in zainteresiranemu bralcu ni ušlo, kaj pravzaprav želim povedati: da je namreč raziskovalno delo (in s tem povezane zaposlitve in neposredna eksistenca) na Pedagoškem inštitutu izrazito negotovo, prekarno, če želite. Da raziskovalci in raziskovalke nimajo zagotovljenega stabilnega delovnega razmerja (četudi gre za zaposlitev za nedoločen čas), ampak takorekoč vsako leto, z vsakim novim razpisom (če so na njem uspešni, seveda), znova in znova obnavljajo in vzdržujejo svojo zaposlitev.

Bi ne bil počasi res že čas, da Republika Slovenija oz. Vlada, ki nastopa v njenem imenu, ta problem reši sistemsko?

Prof. dr. IGOR Ž. ŽAGAR,
v. d. direktorja Pedagoškega inštituta