O učiteljevem odločanju
Rutarjeve lekcije
V neki slovenski osnovni šoli se otroci v tretjem razredu prav te dni pridno učijo o okolju, v katerem živijo. Neki deček ima razsvetljene starše, zato so se v družini pogovarjali o beguncih in tako imenovani begunski krizi. Fantek si je zapomnil besede staršev in učiteljici pri pouku rekel, obravnavali so ravno besedo solidarnost in njen pomen za skupno življenje, da je solidarnost način vedenja ljudi do drugih ljudi, ki so v stiski, v kakršni so danes begunci. Kaj je storila učiteljica, ko je to slišala?
Odgovor sledi na koncu prispevka.
/…/ Ko govorimo o pravilih, mislimo zlasti na pravilno rabo volje, kot jo imenuje filozof. Že takoj nam je jasno, da volje ne smemo uporabljati kakor koli, temveč se moramo truditi, da bi jo uporabljali pravilno.
Kaj je torej pravilna raba volje?
/…/ Pravila so neposredno povezana z imperativi, ti pa so trije: veščine in spretnosti; preudarnost ali razumnost; morala.
Vsako spretnost lahko razvijamo le, če sledimo pravilom, kako to narediti najboljše. Preudarnost ali razumnost pomeni pripravljenost za rabo sredstev, s katerimi se namerava človek dokopati do univerzalnega končnega cilja, ki je sreča. Moralni imperativ terja brezpogojno prav slednje. Terja svobodno odločanje, ki pa je bolj zapleteno, kot si predstavlja zdravi razum.
Zadeva postaja zahtevna. Že Sokrat je poudarjal, da je posameznikova sreča sicer visok ideal in pomemben cilj v življenju, vendar je mora biti človek vreden. Ni torej res, da ima vsakdo pravico do sreče. Bolj je res, da razum terja od človeka, da izpolni pogoj za srečo, ki je, da je postane vreden.
Svoboda je grozna, pravi Kant, saj svobodno delovanje ni določeno niti po naravi niti po zakonu. Prav zato potrebujemo … /…/.
Ljudje mislijo, da je moralno vedenje prijazno in všečno, vendar ravno ni. Zakaj ni?
Moralno vedenje je tisto, ki je dobro samo po sebi. Ljudje v vsakdanjem življenju ubogajo bodisi naravne bodisi umetno ustvarjene zakone. Pogosto se sklicujejo na boga, češ da so nekaj naredili, ker je to od njih terjal bog. Resnica pa je veliko zapletenejša: bog terja nekaj od nas zato, ker je tisto dobro, ki ga terja, dobro samo po sebi – celo bog torej želi to, kar je dobro samo po sebi. Njegova volja ne more biti arbitrarna.
Svoboda je grozna zato, ker bog terja od nas, da svobodno naredimo, kar je dobro samo po sebi, takega vedenja pa v občestvih ni prav veliko, saj se večina ljudi drži naravnih ali umetno ustvarjenih zakonov, ne pa tega, kar je …/…/.
Kar je dobro (po sebi), se nanaša na razumevanje, pravi Kant, ne na občutke. Torej je vseeno, kako se kdo počuti ob moralnem delovanju drugega človeka, saj je edino pomembno, ali njegovo delovanje razume ali ne.
Ali kot bi rekel Kant: dobro se je odločati za dobro.
Sedaj imamo pred seboj dovolj elementov, da odgovorimo na vprašanje, kaj je storila učiteljica v tisti osnovni šoli, v kateri je deček spregovoril o naravi solidarnosti.
Učiteljica se je obnašala tako, da se je odločila, da se bo držala kot pijanec plota, in dejala otroku, da je njegovo razmišljanje sicer zanimivo, vendar se ne bodo ukvarjali z njim, ker se morajo – držati učne snovi in učbenika. V katerem, seveda, ni ničesar o beguncih iz Sirije, ki prečkajo Slovenijo.
Otroci in učiteljica bodo tako še naprej abstraktno modrovali o solidarnosti in otroci se bodo na pamet učili definicijo te sicer težko izgovorljive besede, ker … /…/.
V srednjem veku so tako razmišljanje imenovali sholastika, danes pa tlakuje pot fašizmu in širjenju zla. Saj veste: zlo se širi že, če ljudje ne storijo ničesar, da bi ga ustavili. Ali še natančneje. Zlo se širi, če učitelji in vzgojitelji ne znajo uporabljati niti zdrave pameti, se ne upajo odločati po zdravi pameti in se bojijo vsega novega in drugačnega. Generacijam otrok s takimi vzgojitelji in učitelji kajpak ni pomoči, saj jim ti, ki bi jim morali biti vzor, sporočajo, da ni dobro misliti zunaj okvirov danega in predpisanega.
DUŠAN RUTAR
