O učiteljih, ovcah in pastirjih
Rutarjeve lekcije
/…/ Nekdo je zadnjič komentiral moj zapis o učiteljih in veri v boga ter dejal, da učitelji ne verujejo v bogove, ker so sami bogovi. Zaradi mene je lahko tudi tako, toda potem bi se morali učitelji obnašati bistveno drugače, kot se, pa se očitno ne.
Bog namreč terja od ljudi izbiranje tega, kar je dobro samo po sebi; in dobro ne obstaja brez resnice, oziroma je resnica, kot je pokazal že Platon. Tudi sam mora izbirati le tisto, kar je dobro samo po sebi. Če bi bili učitelji bogovi, bi se pri svojem delu odločali za to, kar je dobro samo po sebi, kar bi pomenilo, da bi tudi od učencev terjali, kar je dobro samo po sebi – resnico torej.
V slovenskem prostoru ne najdemo niti z lučjo pri belem dnevu veliko učiteljev, ki delajo to, kar je dobro samo po sebi, zato pa jih najdemo veliko, ki le ponavljajo stare trditve in strašijo učence, naj si ne drznejo misliti drugače. Večina učencev se šole v glavnem samo boji ali pa ji je zanjo in za učitelje celo vseeno. Komentator mojega zapisa se torej moti ali pa je le ciničen.
Sledi zapis o učiteljih kot ovcah, ki potrebujejo pastirja in ga, seveda, vselej že imajo ob sebi oziroma nad seboj. Velja pa tudi prebrati tole knjigo: Paulo Freire, Myles Horton, We Make the Road by Walking: Conversations on Education and Social Change.
V knjigi na strani 28 beremo: »Nisem jih (učiteljev, op. cit.) spoštoval, ker so ubijali mojo kreativnost.« Tako je rekel Myles Horton. Freire pa je dodal: »Prepričan sem, da je ena najbolj tragičnih bolezni naših občestev birokratiziranje uma.« (str. 37)
Zanj so v veliki meri odgovorni politiki, pripadniki elit ter – učitelji, vzgojitelji in ravnatelji. To so ljudje, ki ne prenesejo tega, kar je nujno. Freire: »Kreativnost ni mogoča brez prekinitve, brez preloma s starim, brez konflikta, zaradi katerega se moramo odločiti. Rekel bi celo, da ne obstaja človeška eksistenca brez preloma.« (str. 38)
Ovce so ljudje, ki se ne odločajo, kot je obče znano. Imajo pastirja, ki se odloča namesto njih. Sledijo mu in so krotke. Ubogajo in se ne upirajo. Kot take ne morejo postati in ostati kreativne, kreativnost pa je zanje kot leteči krožnik sredi vasi.
V šolah se je neprimerno laže ukvarjati z abstraktnimi matematičnimi problemi kot z realnimi družbenimi. Preprosteje je razpravljati o gibanju telesa po klancu navzdol, pri čemer zanemarimo trenje, kot o družbenih depresijah in o realnih procesih, zaradi katerih se konkretni ljudje pomikajo navzdol in tonejo v živem pesku neumnosti, propagande, političnih manipulacij, kapitalističnega izkoriščanja, vremenskih kataklizem, podnebnih sprememb, terorističnih napadov in vojaških posegov …/…/.
Zame je ključna naloga učitelja, da pomaga učencu odkrivati veselje do učenja in spoznavanja tega, kar se resnično dogaja okrog njega. S tem ne mislim reči, da je učenje zabava, ker ni; … /…/.
Učenje, ki ne vodi k družbenim spremembam, k emancipaciji vseh ljudi, kot bi rekel Marx, in k libertarnemu življenju, prav tako ni učenje, temveč je le birokratiziranje življenja in je dušenje kreativnosti ljudi. Dokazano pa je, da zadušeni ljudje prej zbolevajo, so dlje bolni in prej umirajo, medtem ko so birokrati le pusti, sivi, dolgočasni in popolnoma nezanimivi osebki.
Ovce niso zmožne za učenje, saj le sledijo pastirju. Nikoli ne prispevajo k mobiliziranju ljudi, da bi ustvarjali boljšo družbo.
In učenec ne more postati dober učenec brez dobrega učitelja ob sebi. Pot namreč ustvarjamo s hojo, toda dober učitelj mora biti zraven vsaj na začetku, ko je korak negotov in otroku še ni jasno, katera pot je prava. Ovca pa ne more postati dober učitelj, saj še slab učitelj ne more biti. Učencu lahko reče samo kaj takega: Ti si učenec in od tebe se pričakuje, da poslušaš pastirja, potem pa narediš izpit o tem, kar ti pove.
Dr. DUŠAN RUTAR
