List iz dnevnika

»Če me bodo jutri spet želeli dati na križ, ni panike. Sama prinesem žeblje..«

Veste, kaj je najboljša stran življenja? Ta, da se dan konča in da človek mora spati. Torej, da se v 24 urah vse resetira in s tem omogoči nov začetek in drugačno dojemanje stvari, ki so se zgodile prejšnji dan. Pojasnila vam bom, za kaj gre. Sem aktivistka za človekove pravice in dolžnosti in v sklopu projekta Mladi ambasadorji medkulturnega dialoga z otroki in mladimi izvajam delavnice, ki realistično informirajo o različnih – o romski in muslimanski kulturi, o migrantih in migrantkah ter o LGBT skupnosti. Moj dan se vedno začne optimistično, a z zavedanjem, da nimam božanske moči in da bodo moja prizadevanja za gradnjo družbe zdravih odnosov dosežena, tudi če bo na podlagi informacij samo ena oseba postavila pod vprašaj svoja prepričanja o različnih ljudeh. S tem torej pogumno stopim v enega svojih dni, se odpeljem na lokalno osnovno šolo, da se dogovorim za temo delavnice, ki bi jo izpeljala v tretji triadi. Predstavitev delavnic navduši učiteljico in reče, da bi bile vse več kot zaželene, toda da si teme LGBT skupnost ne upajo izbrati. Vprašam zakaj. Odgovori, da se je pred kratkim razkrila ena izmed učiteljic in da je lokalna skupnost začela z izjemnim pritiskom na šolo. Zahtevala je, da se učiteljici prekine pogodba o zaposlitvi, ker lezbijka pač ne sme imeti stika z njihovimi otroki. Vprašam, kako se je razpletlo in na hitro pove, da so komaj pogasili požar, da je učiteljica ostala zaposlena, da pa si resnično ne bi želeli še enega takšnega dogodka. Dogovoriva se za delavnico na drugo temo, poslovim se s cmokom v grlu in se odpravim na sedež svoje organizacije, po poti pa razmišljam, koliko ljudi, tudi učiteljic in učiteljev, živi v stalni stiski in prikriva svojo spolno usmerjenost. Ko vstopim, pozdravim in direktorica mi previdno reče: »Karmen, včeraj je prišla ena gospa iz lokalne molilne skupine k moji mami in jo vprašala, kaj se gremo. Češ da nameravamo ob lokalni turistični znamenitosti, ki je nekdaj imela sakralno vsebino, zgraditi hotel za lezbijke in geje ter da Karmen Kukovič hodi po osnovnih šolah in govori fantkom, da se morajo poljubljati s fantki in da se morajo deklice poljubljati z deklicami.« Ostrmim in se čudim, česa vsega si ljudje ne izmislijo. Četudi imam po šestih letih delovanja na področju medkulturnosti že kar debelo kožo, bi se zlagala, če bi rekla, da me to vedno znova vsaj malo ne potre. S še večjim cmokom se odpravim na drugo osnovno šolo, tokrat po vprašalnike za raziskavo o stopnji sprejemanja različnosti pri otrocih. Tamkajšnji učitelj me sprejme in pravi: »Je mogoče, da bi izpeljala še eno delavnico pri nas? 8. b razred me je namreč vprašal, kako to, da so bile medkulturne delavnice samo v 8. a.« Rečem, da lahko pridem tudi v 8. a, le tema naj se izbere. In pravi: »Potem bi pa kar LGBT.« Ostrmim in vprašam, če je kakšen poseben razlog za to. Pravi, da imajo na šoli dva fanta, za katera menijo, da sta LGBT. Vprašam, po čem sklepajo. Pove, da sta pri pouku telesne vzgoje izrazila željo, da želita biti v skupini deklet in ne fantov, da so se nato v kolektivu pogovorili in jima to omogočajo. Pove še, da sta drugačna, ampak da ju sprejemajo takšna, kakršna sta. Eden naj bi celo stopil do njega in mu rekel: »Zrihtajte nam medkulturno delavnico in glejte, da nanjo pride gej.« Seževa si v roko in grem. Cmok izgine. Preden grem spat, si mislim: »Mi je tega res treba? Ja. Ker je prav, čeprav ni fajn. Če me bodo jutri spet želeli dati na križ, ni panike. Sama prinesem žeblje.«

KARMEN KUKOVIČ