Kraljica harmonika

Glasbilo, ki velja za sinonim ljudske glasbe, je mlajše, kot se zdi

Zaprite oči. Zamislite si zabavo. Ples pred 200 leti. /…/

Dejstvo je, da največ ljudi danes pristno slovensko glasbo povezuje s harmoniko, za kar so zaslužni tudi narodnozabavni ansambli, ki so ta inštrument »prevzeli« od ljudskih godcev, torej so nadaljevali njihovo tradicijo na drugačen način. Veliko pa nas ne ve – oziroma o tem tudi ne razmišlja –, da je harmonika v slovensko ljudsko glasbo prišla razmeroma pozno. Danes poznamo diatonično, klavirsko kromatično in gumbno kromatično harmoniko, nekoč pa je bilo vse skupaj veliko bolj preprosto.

Praktična in odporna

Izumil naj bi jo Ch. Fr. L. Buschmann (1805–1864), ki je prav tako v letih 1821/22 izumil tudi orglice – glasbili sta po delovanju podobni, zvok nastaja na enak način, le da v orglice dejansko pihamo, pri harmoniki pa premikanje zraka ustvarimo z raztegovanjem meha. Na plesu pred 200 leti je torej še ne bi mogli srečati.

Inštrument se je nato hitro razširil po vsej Evropi in naprej, danes ga poznamo v različnih oblikah v glasbi marsikaterega naroda in v marsikateri zvrsti. Pomislite la na argentinski tango, romsko glasbo, irsko, rusko, alpsko, balkansko glasbo, na francoske šansone, brazilsko bossa novo ali forro!

Zakaj pa je ta inštrument skoraj izpodrinil svoje predhodnike? Adrijan Novak, vodja godcev in ljudskih pevcev pri Akademski folklorni skupini Ozara iz Kranja, je opozoril na nekaj pomembnih razlogov. Prvi je, seveda, ekonomski. Res da je bila (in je še) harmonika nekoč drag inštrument, vendar pa je bilo ceneje plačati enega godca, kot tri, saj je harmonika en inštrument, ki pa zagotavlja polnejši zvok, in tako ne potrebujemo nujno kontrabasa ali berde za base, klarineta in violine oziroma opreklja za melodijo. Drugi razlog je praktičnost harmonike – pred strunskimi glasbili, kot so godala in še posebej oprekelj z veliko strunami, in ostalimi lesenimi glasbili, kot je klarinet, je prednost harmonike tudi v tem, da je ne razglasi že najmanjša sprememba temperature, pravzaprav jo razglasi na vseh tonih enako. /…/

Včasih so sedeli

Tudi način igranja harmonike je bil nekoč drugačen. Danes lahko opazujemo virtuoze, ki na hudo izpopolnjenih glasbilih izvajajo izredno hitre, zapletene in raznovrstne skladbe, harmonike so z naramnicami na glasbenika dobro nameščene in pripete, tako da ni ovir, da bi ta skoraj neomejeno manipuliral z mehom. Pred sto, sto petdesetimi leti pa so imele harmonike en sam pas, po navadi so jo zato igrali sede. Zaradi pasu le na eni strani si je torej moral godec, ko je stiskal meh, pomagati s palcem desne roke, da harmonika ni ušla na drugo stran – torej je igral s prstom manj.

Danes najbolj razširjena je trivrstična diatonična harmonika, ko pa se je v drugi polovici 19. stoletja ta inštrument razširil po našem ozemlju, se je pojavil poseben tip slovenske dvovrstičnice. Primerki takšne harmonike so dandanes redki, vendar pa se v folklorni dejavnosti pojavlja trend obnavljanja starih inštrumentov – letos boste ta poseben, prijeten in nostalgičen zvok starega glasbila lahko slišali v odrski postavitvi že omenjene Akademske folklorne skupine Ozara, prav verjetno pa na priložnost nakupa takšnega inštrumenta čaka še marsikatera od mnogih kakovostnih folklornih skupin pri nas.

ANJA DRAKSLER