Moč materinščine

O zvestobi knjigi, literaturi in kulturi

1.300 let smo se obdržali na tem najbolj prepišnem prostoru med Balkanom in »razvito« Evropo. Prvi in trajni oprimek v tem obstoju sta bila vedno in povsod naša slovenščina in z njim knjiga. Drugih oprimkov praktično nismo imeli.

Kako pa je bilo skozi zgodovino vztrajati na teh branikih narodnostne identitete? Naj navedem kakšen zgled.

V nacistični Nemčiji je kancler Adolf Hitler imel v vladi tudi ministrstvo za propagando in za njihove potrebe ga je uspešno vodil Joseph Goebbels. Znamenita je njegova izjava: »Ko slišim besedo kultura, sežem po pištoli.« Vemo, kam je to vodilo – v požiganje knjig in poskuse izbrisa kulturnih zgodovin celih narodov in dežel. In ko se je zdelo, da je umanjkalo knjig, so začeli goreti ljudje. Taki goebbelsovski plameni so goreli tudi na Slovenskem. Ne vem, če je Hitlerjev propagandni pribočnik bral še kaj drugega kot Main Kampf, v prevodu je to fürerjev katekizem Moj boj, sumim pa ga, da je imel v rokah literaturo velikega nemškega dramatika Berhtolda Brehta, ki poziva zatirane s programskim klicem: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Knjiga je torej nevarna, ker odpira duha in osvobaja. Zato ji je bilo v zgodovini večkrat sojeno: v protireformaciji je gorela protestantska književnost, pozneje je velik kres prižgal škof Jeglič s Cankarjevo Erotiko, slovenske knjige so gorele za časa nacifašizma, nazadnje v ljubljanskih Murglah, kjer pa požigalci niti dima niso zmogli, kaj šele plamena ali kresa. En sam razlog je za to: premalokrat so knjige v roke jemali, če sploh, da bi se podučili, kaj gori in kako se iz knjige ogenj naredi. Vsaj to, če jih je že lepota obšla.

/…/ Izbris knjig bi, to je zgodovinskega spomina, pomenil udejanjenje absolutne oblasti. No, zgodi pa se, da se prosvetljeni upro tako, da se začno posamezniki učiti knjige na pamet. In se zgodi eden najlepših književnih prizorov: po svetu se začno sprehajati žive knjige.

Ko je katerisižebodi narod tako s knjigo preizkušan in ne pade, potem mu res ne preostane drugega, kot da se s praznikom svoji kulturi pokloni.

Boj se človeka, ki …

Modrost, ki temelji na izkušnji, pravi, da se boj človeka, ki bere eno samo knjigo. Dodajam, da najbrž tudi tistega, ki se, čeprav nad eno samo, celo znese.

Ker je časa v tem življenju tako malo, je zelo pomembno, ne koliko knjig prebereš, temveč – katere. Zato prav branje tudi razloči intelektualca od izobraženca. Prepričan sem, da je tisti, ki ne bere, lahko dovolj dober vedež v svoji stroki, a intelektualec ne more biti nikoli. Intelekt je stvar uvida, izobrazba stvar spomina.

Spet druga zgodovinsko preizkušana resnica pravi, da se boj človeka, ki ni prebral še nobene knjige. Na takšne je najbrž mislil naš pomembni književnik, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ko je parafraziral Goebbelsa za slovenske potrebe. Za prve med prvimi po volji ljudstva med slovenskimi politiki je dejal: »Član slovenskega parlamenta takrat, ko sliši besedo kultura, seže po slovarju.« Kar priča o stanju duha med našimi narodnimi voditelji, ki jih prvenstveno zanima, kaj dati nase, vase in podse. In po vsem tem dolgo časa nič več. In čisto na koncu še en nič za zapik. Pa ne bi o tem – če kdo, je o tem skoraj vse povedal že Cankar.

Slovenci smo se, žalibog bi rekli privoščljivci, vzpostavili s knjigo. Z jezikom torej. Ne bom zašel v literarno zgodovino, samo omenil bom, kako velik je prvi zapis slovenskega jezika v Freissingu, torej Brižinski spomeniki. Veliki slovanski narodi so se po njihovi najdbi (leta 1807) podali v boj za lastništvo, pa je Jernej Kopitar 1836 dokazal, da je tu zapisan slovenski jezik in ta vogelni kamen trdno stoji znanstveno podprt še dandanašnji.

Saj ga še slišite, tisoč let staro materinščino:

Etje bi ded naš ne segrešil, te u veki jemu be žiti, niti starosti ne prijemloti, nikoli pečali ne imoti, nikoliježe solznae telese ne imonti.

Knjigo v roke

Drugi tak veliki dogodek sta prvi slovenski knjigi – Trubarjev Abecedarium in prevod Katekizma. Danes si pravzaprav težko predstavljamo to preddonkihotovsko dejanje, ko je Trubar jezik za knjige ustvaril za jezikovno in narodno skupnost, ki je štela borih 400 tisoč duš. In jih skoraj zagotovo 99 odstotkov ni znalo brati. In tudi pisati ne. /…/

Od kod takšna zvestoba knjigi in literaturi in kulturi? Ljudje, ki živijo na svoji freti, v svoji skromnosti, na svojih domovih in ne premorejo svojih bančnih računov v tujini, svojih nepremičnin čez mejo, svojih zlatih palic … ne morejo v culo zavezati svoje zemlje, svojih dragih, svojih drobnih lepot. Obsojeni so na svoj dom in ta se jim sploh ne zdi tako slab, kot se včasih zdi.

Jezik – prva med svetinjami

/…/ Od kod materinščini takšna moč, da skozi stoletja ostaja naša zaveza zavez? Jezik, ki postaja del našega pozneje zavednega, se začne naseljevati v nas že takrat, ko smo še v najvarnejšem prostoru našega bivanja – v maternici. Preučevalci in nadaljevalci dognanj Sigmunda Freuda učijo, da če človek izgubi, zamenja materinščino, v njej še vedno sanja. Evgen Bavčar, slepi slovenski filozof in, ne boste verjeli, fotograf, je zamenjal jezik pri desetih letih: po petdesetih letih zagotavlja, da človek tudi ljubi vedno v materinščini. V materinščini menda štejemo do konca svojih dni, čeprav uporabljamo besedišče drugega jezika.

Zato, veste, zaradi te primarnosti materinščine, ni čudno, da so slovenstvo praviloma ubranili mali ljudje: hlapci, dekle, bajtarji, kmetje, fabriški delavci in seveda tudi meščani in izobraženci. /…/

Kultura in naša dejavnost

/…/ … je kultura tako široko razpredena in je temeljno določilo slehernega izmed nas. In če na ta ogenj sami nič ne prilagamo, se izgubi ves njen smisel. Če razumem branje kot prisilo, obisk kulturnega dogodka kot štampiljko, odhod v galerijo kot uro pouka manj, je to sicer mogoče tudi opravičiti, vendar je kljub vsemu vse skupaj šele privajanje na kulturo. Tista prava, vredna, pa se nam zgodi šele takrat, ko v odnosu do nje postanemo sami dejavni.

ANDREJ MAKUC