Naravna moč razuma

Rutarjeve lekcije

Sodobna nevroznanost je nakopičila brezmejno količino podatkov, ki dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da človeški možgani niso narejeni za skladiščenje podatkov, informacij in dejstev. Predstavniki šolskega sistema tega še vedno ne vedo in ne želijo vedeti, kar je še veliko slabše. Zato preobremenjujejo deco prav s podatki, z informacijami in dejstvi. Učenci se zato nimajo časa učiti misliti, kar je zelo pomembno spoznanje, ki ga tudi ne jemljejo resno. Učenje na pamet namreč sploh ni učenje. In od skladiščenja informacij ni še nihče postal učen. /…/

Znanost dokazuje, da so možgani narejeni za razumevanje in za inteligentno kreativno delo. Evolucija je že zdavnaj poskrbela za to. Z lahkoto si tudi zapomnijo to ali ono, saj so njihove zmogljivosti velikanske, kot potrjujejo najnovejše raziskave, toda bistveno je, da so narejeni natanko za kreativnost.

Naravo spomina je sorazmerno lahko razumeti. Elementi so: vnos, ponavljanje, atraktorji, vektorji, nevronske mreže, povezave, vzorci. Možgani se organizirajo sami od sebe, zato je prav, da jih vsaj ne motimo pri tem, če jih že spodbujati ne znamo ustrezno.

Arhitektura učenja v šolah je namreč taka, da kopičenje informacij, ki pogosto sploh nimajo nobene zveze druga z drugo, prej ovira organiziranje nevronskih mrež, kot pa jih spodbuja, zato večina učencev ne naredi ničesar kreativnega.

Nevroznanstvena in psihološka spoznanja o delovanju spomina dopolnjuje kognitivna biologija, ki preučuje učenje. V tej perspektivi se je dobro …/…/.

Spinoza je namreč razvil nekaj izjemnih zamisli o naravi učenja, čeprav za časa njegovega življenja nevroznanost sploh še ni obstajala.

Prva zamisel je tale. Učenje je mogoče le, če obstaja učenec, če obstaja resnica in če obstaja avtoriteta oziroma učitelj. Vse to nima nobene zveze s kopičenjem informacij, saj resnica ni množica podatkov.

Druga zamisel: učenje je mogoče le, če so učitelji in učenci svobodni in če ima vsak učenec pravice oziroma moč. Kakšno moč?

Moč, da razmišlja, in moč, da glasno izreka svoje misli. Njegova pravica ni, da stoji občasno pred tablo in čim bolj pravilno odgovarja na domnevno pravilna ali dobro zastavljena vprašanja, potem ko se je doma napiflal snov, ki jo je stresel pred njega učitelj.

V sodobnih šolah je take moči zelo malo, ker jo učitelji sistematično onemogočajo in blokirajo s siljenjem otrok k pravilnim odgovorom, ki so učinek učenja na pamet. Tega ne delajo, ker bi bili zlobni, temveč to delajo, ker jih k takemu vedenju sili sistem sam, ki v glavnem še vedno temelji na načelih iz XVIII. stoletja, sami pa so njegovi podložniki.

Spinoza v XVII. stoletju zapiše: v celoti želim zagovarjati svobodo do filozofiranja in glasnega izrekanja misli, saj sem prepričan, da je oboje zatrto zaradi avtoritet, ki pretiravajo, in zaradi egoizma pridigarjev.

V šolah je svoboda izražanja misli zelo zatrta zaradi egoizma učiteljev in njihovega pretiravanja, da bi se uveljavili pri otrocih kot avtoritete. Otroci sicer potrebujejo avtoritete, le da večina odraslih, ki jih tudi potrebuje, ne ve, kaj avtoriteta sploh je, zato tudi ne zna poskrbeti za njeno uveljavljanje in kultiviranje.

Spinoza ve, kaj je avtoriteta. Takole pravi.

Avtoriteta je vsak človek, ki se kopa v naravni luči razuma. Kdor se kopa v taki luči, ima naravno moč, ki jo dobiva neposredno od razuma. Ljudje jo čutijo, pa tudi razumejo in sprejemajo. Naravna moč razuma jih sili k sodelovanju in solidarnosti, k ljubezni in njenemu širjenju.

Avtoriteta zato ne potrebuje palice, nikoli nikogar ne udari, saj se zanaša na moč razuma. Palica nima moči, ki bi jo lahko primerjali z močjo razuma. Moč razuma je namreč neskončna.

Učitelji bodo imeli zopet avtoriteto, ko se bodo kopali v naravni luči razuma, ko od otrok ne bodo terjali ubogljivosti in učenja na pamet, temveč bodo terjali svobodno rabo razuma. Avtoritete bodo, ko ne bodo brezbrižni do moči razuma, temveč jo bodo hoteli vsrkavati dan in noč, da bi jo širili okrog sebe.

Kopanje v razumu je danes izjemno pomembno, kajti vraževerja je brezmejno veliko, ubogljivosti tudi, kopičenje informacij pa ima že razsežnosti pandemije, saj se ljudje ukvarjajo v glavnem samo še z informacijami, ki jih pošiljajo drug drugemu. Dolžnosti in naloge učiteljev so velike. Ljudje potrebujejo avtoritete, kajti brez njih ne morejo biti svobodni. Več v ŠR!

Dr. DUŠAN RUTAR