Za sprejetost in bližino

Otroci – begunci

Tolikšno nemoč občutim zadnje mesece. Nemoč in žalost. Ponosna sem na nekaj bližnjih (in na še več neznancev), ki nesebično, kolikor jim čas in moči dopuščajo, dežurajo v Dobovi in v Šentilju, zbirajo stvari, pomagajo v azilnem domu. Kolikor (z)morem, sem dejavna tudi sama, pač po svoje. Se »opravičujem« pred seboj, da je veliko že to, da soustvarjam ta časopis in tako skušam po svojih najboljših močeh posredno kaj spremeniti v tem našem okolju, v katerem se čedalje slabše počutim. A vse to je tako zelo malo, tako zelo veliko premalo …

Ja, o tem razmišljam na poti od oblikovalca, s katerim sva pravkar še skupaj »izpilila« časopis, proti uredništvu. Vsaj na nekaj pošte, ki se je nabrala dopoldne, bi rada odgovorila; vsaj kak članek prebrala, pripravila gradivo za splet … Pa še sonce je posijalo, lačna sem, vleče me na zrak, predno se stemni. A obenem čutim, da pogovora v Kinoteki, ki se bo zdaj zdaj začel (1. marca letos – v sklopu festivala Fabula), ne morem zamuditi. Marija Zidar, scenaristka, režiserka in publicistka, bo gostila izkušeni, modri ženski, obe zelo spoštujem – dr. Anico Mikuš Kos, specialistko otroške psihiatrije, ki že več kot dve desetletji humanitarno deluje na kriznih območjih po vsem svetu, in dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinjo in znanstveno svetnico na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, ki se ukvarja z migracijskimi študijami ter v zadnjem času z integracijo migrantov. Tema pogovora, Otroci – begunci, kar vpije!

Bile so le besede

Se sploh zavedamo, da je konec preteklega leta le v enem mesecu našo državo prečkalo približno za 200 osnovnih šol mladoletnikov? In kar četrtina vseh, ki so lani zaprosili za azil v Evropi, je mladoletnih. In kakšen je naš odnos do njih, sploh do vseh, ki prihajajo k nam, pravzaprav večinoma našo deželo le prehajajo? Kam se je izgubila naša človečnost, se vprašujemo skupaj z gostiteljico omizja in njenima gostjama. Mirjam Milharčič Hladnik sicer ni presenečena nad stanjem in ozračjem pri nas. Meni, da drugače pravzaprav ne more biti – po vsem, kar je naredila slovenska politika v zadnjih mesecih, to pa je, da je sejala strah. Opozarja tudi, da pravzaprav nikdar nismo kot družba posebno dobro ravnali z begunci, migranti in priseljenci. Morda se nam zdaj, po tolikih letih, sicer zdi, da je bilo ob balkanski krizi drugače, a prav zelo drugače ni bilo: »Zbrani takrat v parlamentu, skupaj z najvidnejšimi tedanjimi politiki, smo se pogovarjali, kako bomo sprejeli begunce, kaj vse jim bomo ponudili. Pa so bile le besede … Ljudi, ki so prihajali k nam, smo nameščali v opuščene vojašnice, jim zelo zagrenili življenje s prepovedanimi izhodi, z dovolilnicami, s kopico nepotrebnih vsakodnevnih krutosti. Večina jih je odšla, čim se jim je ponudila priložnost, pri nas jih je ostalo le malo. Tista peščica, ki pa je ostala, kar deset let ni imela pravice do dela. Slabo smo poskrbeli zanje.«

Neprecenljiva vloga šole

Seveda še zdaleč ni bilo in ni vse slabo, ne tedaj ne danes. Anica Mikuš Kos niza bogate izkušnje iz tistih let z bosanskimi učitelji. Pripoveduje, kako so skupaj z ekipo delali prav z njimi, ko so ob razpadu naše nekdanje države množično prihajala k nam. Organizirali in usposobili so jih, da so prav oni pomagali otrokom in jih poučevali v njihovem jeziku. Podobne izkušnje ima tudi iz drugih kriznih žarišč po svetu, kjer humanitarno deluje že ves čas po upokojitvi. »To, da poskušamo aktivirati ljudi, spodbuditi njihov socialni kapital ter vzpostaviti socialno mrežo, je izjemno pomembno,« poudarja. Da steče pouk, je bistveno! »Šola je otroku nekakšna 'služba'. Pomaga mu preživeti, osmisliti življenje. Tako otrok ohrani svojo socialno vlogo, saj hodi v šolo, je učenec ali dijak, četudi v begunskem centru. Prva, ki naj bi otroku sicer pomagala, je res družina, a v takšnih spremenjenih in kritičnih razmerah očeta pogosto ni poleg ali ga sploh ni več, mama izgubi svoj socialni status. Preostane učitelj in ima res neprecenljivo vlogo!« poudarja Anica Mikuš Kos.

Mirjam Milharčič Hladnik opozarja, da mora naša država nemudoma drugače govoriti o beguncih in jih obravnavati drugače. »Naša politika se je očitno odločila, da je za Slovenijo najboljše, da v tej deželi ni nobenega begunca. Zato intenzivno in sistematično na tem dela, ne le v zadnjih mesecih; že podatek, da smo v 15 letih sprejeli le dva odstotka vseh prošenj za azil, sporoča dovolj,« je zelo realna. Zato tudi poudarja ogromno vlogo civilne družbe.

Vodstvo zelo vpliva

Veliko je ljudi, ki s(m)o pripravljeni pomagati. In tudi nedavnega dogajanja v Kranju (in še kje) nikakor ne smemo posploševati, je prepričana sociologinja. Niso vsi starši nastrojeni proti ljudem, ki prihajajo med nas, še zdaleč tudi ne vsi učitelji. Veliko, zelo veliko je dobrih izkušenj in dobre prakse tudi po slovenskih šolah. Na to, kakšno je ozračje na šoli, kakšen je odnos do beguncev, lahko veliko pripomoremo sami s svojim zgledom. Predvsem tudi vodstva šol lahko zelo vplivajo na to, kako se obrača večina učiteljev. Podobno kot je bilo prej s priseljenci, je zdaj z begunci. Prakse šol so bile in so zelo različne!

»Za sprejetost gre. Za bližino. Za občutek pripadnosti. V takšnem okolju tudi jezik ni prav dolgo ovira, zlasti otroci hitro spregovorijo, če se sprostijo in dobro počutijo. V sproščenem inkluzivnem okolju je to mogoče,« je prepričana izkušena sociologinja. Veliko dobrih izkušenj to le potrjuje. Obe govorki sta se strinjali, da naj bi tudi mediji več pozornosti namenjali prav tem dobrim, pozitivnim zgledom. Res je!

Zato, dragi učitelji, pišite! Pišite o svojih dobrih izkušnjah tudi z delom z otroki priseljenci, otroki begunci. In saj veste, zrno na zrno …

LUČKA LEŠNIK