Kje ste, močna stanovska organizacija in močni neodvisni ravnatelji?

Strokovnjakinja Tereza Žerdin odgovarja

Izšolala sem se za svoj sanjski poklic. Zmeraj sem ga rada opravljala. Zdaj pa … Vse se je obrnilo na glavo. Počutim se nemočno, nezadostno, nesposobno. Zdi se mi, da učenci obvladujejo mene in ne jaz njih. V kolektivu ne najdem več podpore, nimam več komu zaupati. In starši, ti šele mi pijejo živce!

Čedalje bolj črnogleda sem. Ne vem, ali sem sploh še sposobna opravljati svoj poklic. Nihče mi sicer še tega ni direktno rekel, a ne bi se čudila, če se kaj takega zgodi. Ne prepoznam se več. Zmeraj sem bila polna nasvetov za druge, zdaj izgubljam tla pod nogami … Ne znam se izkopati iz stisk.

Oprostite, da vam pišem. Saj ni pravi naslov. A vendar …

Hvala, da me slišite.

Kje ste,  močna stanovska organizacija in močni neodvisni ravnatelji?

Oh, tudi zakonska zveza običajno ni sanjska, čeprav se poročimo s sanjskim človekom v sanjski poročni obleki.

Zavedam se, da vaše stiske ne morem odpraviti, a vam jo bom morda s so-čutenjem vseeno majčkeno olajšala. Obstajajo poklici in ljudje, pri katerih je več možnosti, da pride do izgorelosti. Učiteljski poklic je nedvomno med njimi. In če ima človek še visoka pričakovanja, če je (pre)zahteven do sebe in če se tem osebnostnim lastnostim pridružijo še objektivne okoliščine, se človek prav lahko znajde v stanju, kakršnega opisujete.

Res se je marsikaj obrnilo na glavo, pa pri tem ne mislim na vaše počutje, temveč na odnos učencev do šole, ki je posledica odnosa staršev do šole. A tudi ta odnos ni prišel kar sam od sebe. Prišel je, kako absurdno, s človekovimi pravicami. Z izrabljanjem človekovih pravic! S poudarjanjem in z zaščito otrokovih pravic. Z odpiranjem vrat, skozi katera se lahko vtika v šolo kdor koli. S pravilniki, ki poudarjajo učiteljeve dolžnosti, ne pa učenčevih. Ta vrata je odprla šolska oblast.

Vaš občutek nemoči ni brez podlage. Morda se tudi vaši sodelavci čutijo nemočne in nesposobne in tako kot vi porabijo zadnje atome moči, da sebe držijo nad vodo. In nimajo moči, da bi drugim nudili oporo. Imajo le še moč, da to prikrivajo. /…/

Že dolgo razmišljam o vlogi sindikata, o dokaj uspešnem boju za plače. Zgolj za plače in nič drugega. Meni se zdi, da bi morala biti njegova vloga širša. Braniti bi morali učiteljevo neodvisnost, preprečevati nenehne birokratske posege, pomagati učiteljem …/…/. Vračati učiteljem samozavest, da se ne bi bali ne otrok ne staršev ne odvetnikov, kadar opravljajo svoje delo tako, kot je treba.

Ne rečem, da plača ni pomembna. Je. Toda kaj ti pomaga denar, če te razmere privedejo v stanje, ko dela ne moreš več opravljati ali pa ga opravljaš z občutkom nezadostnosti?! Ali imenujemo to stanje izgorelost ali depresivnost, za človekovo počutje niti ni pomembno. Podporo sicer lahko nudi družina, sodelavci, a ta podpora pomeni predvsem razumevanje. Ne spreminja pa stanja. Stanje bi lahko spremenili le močna stanovska organizacija in močni neodvisni ravnatelji, ki se ne ustrašijo impulzivnih odzivov predstavnikov šolske oblasti, ki kar poskočijo ob vsaki predrzni grožnji napihnjenih veljakov.