Film za človeka

Uvodnik

V Sloveniji imamo kopico majhnih festivalov. A ta majhnost pogosto ne spodbuja stokanja, ki smo ga v naši deželici vajeni: »Majhni smo ...« (ti dve tako pogosto izrečeni besedi, pospremljeni s praznim obžalovanjem in skomigom ramen, pomenita: »... in zato to in to ni mogoče ... zato tega in tega ne moremo ... in ničesar ne moremo spremeniti ... saj je hudo, ampak, tako pač je ...«). A majhni okviri pomenijo za male festivale svobodo, omogočajo nam, da gremo globlje in zlasti tja, kamor si želimo in kamor si želimo popeljati naše občinstvo. /…/

Zato se na Kino Otoku s programom vedno oziramo po filmih, ki govorijo na nove načine in drugače, ki odkrivajo nove poglede. S programom tako zadovoljujemo željo sodobnega človeka po tem, da mu ponudimo »novo, novo, novo«, le da to novo ni svetleče in dišeče, tudi ne mehko in ne preprosto. »Novo« je tukaj neredko ostro, bodeče, skeleče, vedno pa v stiku s časom in okoljem, v katerem je nastalo. In to je pomembno: da kot festival, kot okolje, ki spodbuja gledanje filmov in razmislek o njih, spodbujamo stik z realnostjo, razmislek o njej, in prav bi bilo, da tudi dialog in akcijo. Spoj ostrih pogledov ustvarjalcev in odprtih glav gledalcev je namreč zelo dragocen.

V SSKJ piše, da je festival »večdnevna prireditev, ki omogoča pregled dosežkov na določenem kulturnem področju«. Ha, so ta zapis oblikovali v stari Grčiji? Mali festivali so sicer res prireditve in tudi pregled kulturnih dosežkov nam omogočajo, a dajejo še več: stik ljudi različnih pogledov, misli in občutljivosti in spodbudo, da ta stik pusti sledove in posledice.

Filmi, ki smo jih uvrstili na letošnji program in so na ogled te dni, so raznolični, posebni, samosvoji, gledali bomo nove izraze, spoznavali nove vidike in odkrivali nove svetove – a v tem bomo ugledali nekaj starega in poznanega. Žal ne tudi domačnega: zdi se, da je vso zgodovino človek največji človekov sovražnik. In tudi danes, kljub hipermodernim, hiperpolitičnokorektnim  časom, ni nič drugače, le še bolj absurdno je in še bolj boleče. Človekovo dostojanstvo se zdi pravljica za otroke. Filmi na sporedu Otoka nam bodo pokazali človeka in nas spomnili na to, da človek, tudi tisti, ki živi zelo daleč in v zelo drugačnih okoliščinah od naših, ni pojem in ne vitruvijec, da gre za dekleta in fante, otroke in njihove starše, ki jedo, ljubijo, preklinjajo, se oblačijo, včasih dišijo ... Opozorili nas bodo, da moramo poskrbeti za svoje dostojanstvo in za dostojanstvo drugih in nas spomnili, da to pravzaprav znamo in hočemo.

Umetniška dela in pravzaprav vse ostre misli, najsibodo umetniške ali znanstvene, so pomembna spodbuda otopelega vsakdanjika. A pomembno je tudi, da tovrstne misli padejo na plodna tla: zelo pomembna so okolja, ki dajo razmisleku krila, ki miselno hrano dostavijo ljudem, da jo skupaj prežvečimo (vsaj tridesetkrat, pravijo nutricionisti, je treba prežvečiti vsak zalogaj, da smo zdravi), jo potem pogoltnemo ali pa jo pljunemo realnosti nazaj v obraz. Okolja, v katerih se ljudje pogovarjamo, skupaj razmišljamo in se nenazadnje povežemo, stopamo v akcijo, so lahko festivali, dogodki, prav pogost in pomemben prostor pa je, seveda, šola ali kakršno koli organizirano izobraževalno okolje. /…/ … le predani posamezniki so tisti, ki ju lahko uresničijo, ju širijo med ljudi. Ustvarjalci, umetniki, znanstveniki, učitelji … in tudi tisti, ki sestavljamo programe, se moramo zavedati svoje moči: v svetu, v katerem je človečnost sicer opevana, a povsem prezrta vrlina, smo posamezniki tisti, ki jo moramo iskati. In nanjo nenehno opozarjati. Stik s svetom in stik z ljudmi je velik privilegij, ki ga nimamo vsi. A pomembno je, da svoj privilegij delimo z drugimi – in skupaj postanemo močnejši.

VARJA MOČNIK