Za otroke gre

Kaj če bi evalvacijo učbenikov opravili še učenci, navsezadnje so učbeniki namenjeni predvsem njim

Večina naših otrok ne mara šole. Delček tega »nemaranja« gre po mojem mnenju pripisati favorizaciji hedonizma, ki je zadnjih 15 let v Sloveniji prevladujoča filozofija, a vendar – želja in potreba po raziskovanju in učenju sta najbolj naravni, zato si ne morem kaj, da ne bi ugotovila, da je pouk nekaj, kar je otrokom vsiljeno brez njihove volje in interesa, v večini vsebin pa niti ne vidijo smisla. Še izzivalen ni, saj gre največkrat za sprejemanje in pomnjenje nekih podatkov.

Vedno znova me prevzamejo silne študije o tem, kako motivirati otroke za šolsko delo, čeprav bi se vse skupaj moralo preimenovati v strategije vsiljevanja odločitev odraslih otrokom tistega, za kar smo se odrasli odločili, da je za njih dobro in prav.

Želijo vedeti, želijo znati

Je že kdaj kakšen otrok potreboval motivacijo za učenje materinščine v zgodnjem otroštvu – ne glede na to, da je učenje jezika trdo in naporno delo? Ali pa za opazovanje mravljišča v gozdu? Ali pa za učenje spretnosti, kot sta, denimo, hoja ali plezanje na drevo? Še več – otroci preprosto želijo vedeti, otroci želijo znati. /…/

V šoli moramo nenehno ustvarjati neke umetne okoliščine, da otroke zmanipuliramo do te stopnje, da naredijo tisto, kar smo predvideli za tisti dan. Kolikokrat upoštevamo njihove želje, njihove potrebe? Kolikokrat jih smiselno vpletemo v načrtovanje »obravnavane snovi«, jih vprašamo za mnenje, jim zaupamo samoocenjevanje? Šola, pouk, ocenjevanje – vse je proces, ko nekdo nekaj z njimi dela. Pa saj jih niti ne moremo vključiti: pri tako obsežnih učnih načrtih in hiperreguliranosti res ni časa še za otrokove interese.

Želijo se učiti

Seveda vedno ne gre izkušenjsko in z neposrednim opazovanjem, a ob pomanjkanju interesa za šolsko delo bi kazalo otroke pritegniti tudi v same priprave na proces. In ne pozabimo – otroci to želijo! Pred leti sem izpeljala zanimiv poskus: dovolila sem otrokom (4. razred osemletke), da delajo, kar želijo. Eno uro so se igrali, da so bili čisto penasti. Naslednjo uro so se nekateri še vedno igrali, nekateri so se prepirali, nekateri so brali, poslušali glasbo, risali, nekateri so iz svinčnikov, radirk in ravnil sestavljali vzvode. Tretjo uro so bili že vsi naveličani in so prišli na dan z idejo, da bi se pa zdaj kaj učili. /…/ Naj opišem svoj zadnji »poskus«.

Kateri je pravi?

Na socialnih omrežjih se je razvnela debata o (ponovno) nedomišljenih potezah ministrstva, ki na prvi pogled dela všečne korake s prenovo učbeniških skladov, na drugega pa je čisto jasno, da jim je realno stanje v šolah neka nedosegljiva sfera. Letos se prenavljajo učbeniki za 2. triletje. Zelo nujno, saj so zaradi dolgotrajne uporabe v že zelo klavrnem stanju. Vendar – prenavljajo se le tisti, ki jim je potekla veljavnost, ne glede na obrabljenost. Drugi problem pa nastane zaradi postopnega uvajanja prvega tujega jezika v 1. triletje in s tem posledično postopnega uvajanja posodobljenega učnega načrta. Gre za triletno prehodno obdobje. Tako dobim v naslednjem šolskem letu v 4. razred generacijo, ki se bo učila tuji jezik prvič, v šolskem letu 2017/18 pa generacijo, ki se uči tuji jezik že od 1. razreda. Jaz pa naj letos izberem učbenik, ki bo »univerzalen« za vse, biti mora potrjen in naslednjih pet let uporaben, ker popravnega izpita pač ni.

Udeležila sem se predstavitev novih učbenikov, ki čakajo na potrditev, prosila založbe za ogledne izvode, ki sem jih dobila na šolo. /…/ Po dobrem tednu razmišljanja in evalviranja pa me je prešinila zanimiva ideja – kaj če bi evalvacijo naredili še učenci, navsezadnje so učbeniki prvenstveno namenjeni njim? Letošnji »petaki« so se mi zdeli kot naročeni, saj so »okusili« proces učenja po enem od teh učbenikov, skupaj pa smo že lani spoznali De Bonova orodja razmišljanja, ki tudi v takšnih primerih pridejo zelo prav.

Zagnani ocenjevalci

O navdušenju učencev, ki sem jih prosila za pomoč, sploh ne bi izgubljala besed, ker se ga ne da opisati, o resnosti in odgovornosti, s katero so se lotili dela, pa tudi ne. Rezultati pa – ja, rezultati so mi v veliko pomoč, so pa tudi izjemno zgovorni! Otroci so za vse gradivo naredili PNZ (pozitivno, negativno, zanimivo) in med navedbami so omembe vredne naslednje ugotovitve: zanimive naloge, zanimive teme, poučne naloge, zanimive pesmi (kot pozitivne), obupne ilustracije, preveč barv, premalo besedila, dolgočasne naloge, ni slovenskih navodil (kot negativne) in stripi, drugačna oblika in samovrednotenje (kot zanimive). Seveda navajam le povzetek njihovih odgovorov ne glede na učbeniški komplet. Kar me je presenetilo, je bilo njihovo »seciranje« delovnih zvezkov, saj so bili zelo kritični do nalog: izrazito nezadovoljni s prelahkimi (recimo pobarvaj sliko), opazili so preveč nalog po istem modelu, kar jim je izjemno dolgočasno, pogrešali so navodila v slovenščini, pohvalili so »drugačne« naloge: križanke, naloge, pri katerih je potrebna lastna ustvarjalnost, naloge, ki zahtevajo sodelovanje, všeč so jim tudi priloge, kot so nalepke in zgibanke. /…/

Mene pa je presenetila njihova ugotovitev, ki so jo uvrstili med negativne: »v učbenik se ne piše« (v nekaterih učbenikih so namreč naloge, ki naj bi jih izpolnili, prepis takšnih nalog v zvezek pa je res bedasta dejavnost). In kar takoj sem pomislila na leporečni kompetenčni pristop, uzakonjen v učnih načrtih, konkretno na učenje učenja. Med strategije učenja učenja pa sodijo tudi podčrtovanje, označevanje, dopisovanje in še kaj, česar sedaj ne smejo. Celo tako daleč smo prignali, da so otroci že uzavestili dejstvo: v učbenik se ne piše!

Ne le za gledanje

Že kar pred nekaj časa smo opozorili na povečano kvantiteto učnega gradiva namesto kakovosti. Rezultati interne raziskave kažejo, da bi učitelji večinoma za učno gradivo izbrali ali delovni učbenik ali samostojni delovni zvezek. Torej eno gradivo, ki bi bilo otrokovo in za uporabo, ne le za gledanje. Založbe seveda vztrajajo na delovnih zvezkih, saj samo z učbeniki ni dobička. Ministrstvo pa vztraja na »socialni« (beri finančni) normi učbeniških skladov, ki pa zaradi reguliranega prenavljanja ne ovirajo le strokovnega napredka (tudi učiteljevega), temveč predvsem uzaveščanje otrokovih strategij uspešnega učenja. /…/

JOŽICA FRIGELJ