Skozi tisočere zgodbe

List iz dnevnika

Če v svojem spominu povežem gledališče in šolo, se mi pred očmi odpre podoba gledališke dvorane, polne precej glasnih gimnazijcev, ki smo ogled predstave Disident Arnož in njegovi v Drami vzeli kot priložnost za izlet v Ljubljano, na katerem bomo mimogrede pokazali vse, kar znamo. Klepetanje, hihitanje, presedanje in vse, kar je še najstniških neumnosti je na koncu privedlo do tega, da se glavni igralec ni pokazal na poklonu in da ravnateljica gimnazije ni mogla skriti solz zaradi razočaranja nad našim vedenjem. Sol na rani njene duše jo je skelela še toliko bolj, ker nam je ponosno želela pokazati predstavo, ki jo je režiral njen brat. Že čez nekaj let je spektakularna mojstrovina Dragana Živadinova Krst pod Triglavom spremenila moj pogled na gledališče in še danes je ni umetnosti, ki bi me s svojimi tisočerimi zgodbami in ozadji, ki jih mora gledalec še raziskati, bolj pritegnila.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana na srečo nimamo takih težav s šolarji. Predstave potekajo mirno, mladi gledalci jih spremljajo zbrano, tako da se zdi, kot da so svojo razigranost pustili pred vrati gledališča, klepetavi pa postanejo spet na pogovoru po predstavi. Nekaj več razposajenosti je na predstavah za izven, zbrano gledanje včasih prekinejo smeh, jok in komentarji, nekateri mladi radovedneži, nemara bodoči režiserji, pa se odpravijo kar na oder, da bi stvar dopolnili z lastnim mnenjem.

Ampak tudi to je del gledališča. Za gledališče sta potrebna dva – igralec in gledalec, in šele iz njunega bližnjega srečanja nastane predstava. /…/ Če je vse, kot mora biti, gledalci kar pademo v predstavo in pred nami se odpre skrivnostno potovanje. V igralcih, ki vodijo to potovanje, je gotovo nekaj skrivnostnega, česar gledalci nikoli ne bomo razumeli do konca.Igralske preobrazbe v različne človeške like in značaje pa se mi zdijo vredne občudovanja.

Naši igralci in vsi drugi ustvarjalci pri uprizoritvah se v teh dneh pripravljajo na prve premiere. Že spomladi smo začeli z vajami za Shakespearov Vihar, ki nastaja v koprodukciji z Gledališčem Koper in v režiji Jake Ivanca, in za znamenito Ingoličevo Tajno društvo PGC, ki ga režira Mare Bulc. Sicer pa bo jesen pri nas praznična. Sapramiška namreč praznuje trideseti rojstni dan. Pravzaprav štirideseti, kajti istoimensko pravljico je pred 40 leti napisala Svetlana Makarovič, deset let pozneje pa jo je na oder postavil Nace Simončič. Je rekorderka, tako po številu gledalcev kot ponovitev. Od premiere 17. oktobra 1986 smo jo odigrali 1.768-krat, videlo pa jo je kar 287.595 gledalcev. Omenjena je tudi v Guinessovi knjigi rekordov (1989), in sicer kot predstava, ki je bila v enem letu odigrana kar 177-krat. Oktobra, ob obletnici, bomo to slavno uprizoritev pokazali v sveži preobleki. V naših delavnicah so po navodilih avtorja likovne podobe Jake Judniča naredili kopije lutk, režiser Brane Vižintin (sicer tudi član našega igralskega ansambla) pa že vadi z igralci in animatorji. Sapramiška je med drugim tudi ambasadorka projekta Botrstvo, ob obletnici pa ji bomo dali novo humanitarno poslanstvo. /…/

Več kot milijon gledalcev vsako leto obišče slovenska gledališča, LGL pa se lahko pohvali z več kot sto tisoč obiskovalci na leto. Vabim vas, da /…/

PETRA ŠKOFIC