Kaj pa smisel?

Ob izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela

/…/ Tudi tokrat nas je razveselilo ministrstvo z dodatnim obrazcem: Izjava za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Pravzaprav nič posebnega, zgolj še ena v vrsti nebuloz, s katerimi se dnevno srečujemo. Skorajda se zdi, da so na resornem ministrstvu prepričani, da učitelji v začetku šolskega leta nimamo drugega dela, kot da izpolnjujemo njihove formularje. In kljub temu, da imajo o meni čisto vse podatke, vključno z rezultati IQ testa in številko čevljev, ki jih nosim, moram podpisati izjavo in se pri tem obvezati, da vem, da je navajanje neresničnih podatkov lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že v štartu se mi podtika nepoštenje. V osnovi se me ustrahuje.

Pri slabem evru, kolikor je ovrednoteno razredništvo ali pri približno petih evrih (4,94 natančno), kolikor se »ceni« moj magisterij znanosti, je verjetno 37 evrov povračila za mesečno vozovnico LPP-ja res malo bogastvo. A v primerjavi z, denimo, 900 milijoni izgube nekega podjetja (ki jo je sproduciral uspešen podjetnik in viden politik kar brez obrazca), to niti kaplja v morje ni. Kljub temu pa: evro tukaj, evro tam … pa se nabere. Kamen na kamen …

Posvetiti pa se želim postopku pridobivanja podatkov, ki jih že itak imajo. Pričakujem vsaj kakšnih sto evrov prihranka na državni ravni, zato je verjetno upravičen. Žal nisem ekonomistka, da bi znala izračunati, niti nimam zadostnih podatkov, da bi se lahko tega sploh lotila, a zdrava pamet se temu postopku zelo upira.

Zgodba nekega obrazca

Torej: vsak učitelj je na svojo elektronsko pošto dobil obrazec Izjava o povračilu stroškov … in še dva lista navodil za izpolnjevanje. Govorimo o treh listih papirja, o vsaj petih minutah časa (prostega, ne delovnega) univerzitetno izobraženega strokovnega delavca (približno 46.000 nas je), da je to natisnil, o obrabljeni kartuši fotokopirnega stroja in amortizaciji le-tega. /…/

Pred tem je vsekakor treba navesti vsaj enega sedečega birokrata, ki se je v variacije na temo »prevoz na delo« konkretno poglobil, da je izdelal tak na prafaktorje razčlenjen obrazec; še enega, ki je podal strokovno mnenje in pripombe, pravno službo, ki je pripravila pravne podlage (vsi med delovnim časom) in, seveda, ministrico, ki je dala »žegen« na vse to.

In smo že pri poslovnem sekretarju šole, ki bo izjave zbral, jih ožigosal, zavedel, pravočasno spravil v pisemsko ovojnico in jih po pošti (poštnina!) poslal na ministrstvo.

Tam bo nekdo vse te pošiljke prevzel, jih zavedel kot prispele, potem pa jih bo dobil v roke uradnik (verjetno ne isti, ki je obrazec pripravil), ki jih bo vnesel v bazo podatkov, jih primerjal z obstoječimi, mogoče kakšnega celo preveril in ovrednotil (takole – čez palec – kar nekaj mesecev dela). Verjetno bo treba še koga pozvati, naj izjavo dopolni, preveriti dopolnitve … /…/

Najkrajša pot

In pri vseh teh evidencah se dogaja resnična »zgodba«: kolegica se z Gorenjske vozi v službo v Ljubljano. V kraju njenega stalnega bivališča je bil objavljen razpis za prosto delovno mesto učitelja njenega profila. In se je prijavila. Ni dobila te službe. Dobila jo je učiteljica iz Ljubljane. In tako se kolegica vsak dan vozi z Gorenjske v Ljubljano in nazaj, neka druga pa iz Ljubljane na Gorenjsko in nazaj. Pa to sploh ni osamljen primer. V to se, seveda, ministrstvo ne bo vtaknilo, o prerazporeditvi nihče niti slišati noče, saj bi bil to poseg v ravnateljevo avtonomijo. Brez pomislekov pa zahtevajo ravnateljevo osebno odgovornost za točnost podatkov, ki jih dajo njegovi zaposleni.

Pri vseh teh abotnostih pa kar ne morem, da bi ne postala pikro sarkastična. In se posvetim seciranju navodil. Že takoj na začetku priloge »Konkretni primeri in napake« zbode v oči navedba: »Navedene razdalje od kraja, od koder se vozi delavec na delo in z dela, do delovnega mesta niso bile točne (očitno res imajo že vse podatke!) … Za določitev natančne razdalje (na 0,1 km natančno) priporočamo uporabo daljinomera (če boste v naslednjih dneh videli več ljudi, ki s kurvimetrom zavzeto štejejo metre, vedite, da je to posledica zahteve po izpolnitvi določenega obrazca) … in na podlagi tega določitev najkrajše poti.« Najkrajša pot je nedvomno zračna razdalja, to vedo že moji »četrtaki«. Po zraku pa vozijo letala, helikopterji, včasih tudi baloni, zmaji, celo droni … Hmm …/…/.

Obstaja tudi celosten vpogled

Namesto seciranja načinov in možnosti javnega prevoza na delo na prafaktorje bi predlagala celosten vpogled na situacijo. Na račun javnega prevoza za vsako ceno se izgubljajo ure, energija, volja in zdravje zaposlenih. Za nekaj centov prihranka pri potnih stroških je »vredno« tvegati 5 do 7 dni bolniške odsotnosti. Za ilustracijo še ena resnična »zgodba«: vožnja iz Litije v Ljubljano. Seveda po železnici. Enosmerna vozovnica stane 3,44 evra. V Ljubljani pa LPP do službe. A glej ga zlomka! Ustrezni LPP do delovnega mesta vozi že iz Zaloga. Enosmerna vozovnica Litija–Zalog pa stane 2,58 evra. In smo prihranili 0,86 evra. Seveda ne kupujemo enosmerne vozovnice, temveč mesečne, kjer je »dnevna« razlika še bistveno manjša. /…/ Po dveh urah prevoza na delo zaradi postankov pri vsaki hruški zmanjka energije za sodobne didaktične pristope, ki v prenapolnjenih oddelkih zahtevajo ogromno energije. Ampak kakšne tri evre na mesec bomo pa zagotovo prihranili!

Predlagam

Žal so vsi ti »kratkoročni« prihranki zgolj pesek v oči, daljnoročne posledice so finančno veliko bolj nevzdržne. Zato pozivam finančno službo MIZŠ, da nam v konkretnih številkah predstavi izdatke za potne stroške prej in potem ob upoštevanju vseh posledic, vključno z materialnimi ter časovnimi stroški izvedbe. In odpremo razpravo o smiselnosti, nenazadnje tudi o smiselnosti številnih zaposlitev, ki so očitno same sebi namen. Učitelji v osnovni šoli (za te lahko garantiram) si ne znamo »ustvariti«, denimo, dodatkov za stalno pripravljenost, zato sprejemam tak obrazec tudi kot napad na moje človeško dostojanstvo in integriteto. In verjetno bo edini odgovor: »Pa kaj!«

JOŽICA FRIGELJ