Izobraževanje odraslih v moji občini

Naš komentar

Župan Odrancev mi je na vprašanje, ali imajo v njihovi občini težave, odgovoril: »Mi ne jamramo. Ničesar tudi ne pričakujemo od države.«

Občina Odranci je res najmanjša slovenska občina in med najuspešnejšimi – je kot z drugega planeta. Med 1.660 prebivalci nimajo brezposelnih. Posebni so, ker vsakega mladega človeka, ki se odloči za študij, nagradijo za vse opravljene izpite in diplomo. S prodajo zemljišč za izgradnjo industrijske cone so zagotovili že skoraj tisoč delovnih mest in delno finančno neodvisnost pri vlaganju v izobraževanje in razvoj. Imajo načrte in vizijo, najbrž pa tudi sposobnega in predanega župana. To, da so pobude za podporo in razvoj izobraževanju odraslih v občini odvisne predvsem od županov, sem se lahko prepričala, ko sva s kolegico Olgo Drofenik več kot leto dni v projektu Andragoškega društva Slovenije ugotavljali, kaj se dogaja z izobraževanjem odraslih v naših občinah, vsaj tistih, ki so se odzvale našemu vabilu na vodene pogovore.

Župani so svoje poglede na izobraževanje odraslih v fokusnih skupinah predstavili z odgovori na vnaprej postavljena vprašanja. Zanimalo nas je, kako ocenjujejo pomen in poslanstvo neformalnega izobraževanja za razvoj socialnega in kulturnega kapitala, izobraževanje za večjo zaposljivost in za zviševanje izobrazbene ravni v svoji občini. /…/

Pogovori z župani so bili zame zelo zanimiva izkušnja. Spoznala sem, da se v naših občinah dogaja veliko presenetljivo dobrega v izobraževanju odraslih, kar je vsekakor vredno posnemanja. Kljub pomanjkanju denarja znajo v nekaterih občinah poiskati za to področje dobre rešitve. /…/

Toda država v vlogi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je tudi tokrat zatajila. Že več let se na ministrstvu spopadajo s problemi sofinanciranja izobraževanja odraslih na lokalni ravni in z zakonsko ureditvijo tega področja; ta bi zagotovila občinam stabilnejše sofinanciranje in organizacijo javne mreže za izobraževanje odraslih. Kazalo je tudi, da naš projekt podpirajo, nenazadnje smo opravili nalogo, ki bi jo pravzaprav morala država. Rezultati in ugotovitve projekta Izobraževanje odraslih v moji občini so bili tudi priložnost za začetek dialoga med državo in lokalno skupnostjo o problemih izobraževanja odraslih. Ta mesec smo zato v društvu pripravili posvet, da bi predstavili rezultate projekta, resorno ministrstvo pa na omizju ustrezne zakonodajne rešitve za izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti.

Ne vem, zakaj se – po več kot 40 letih ukvarjanja s problemi izobraževanja – še vedno nisem naučila, da ne smem od države prav ničesar pričakovati, še posebej ne, da je pripravljena na dialog, poslušanje in upoštevanje dobrih rezultatov in predlogov. Ministrica je sicer prišla na naš posvet in nam namenila kratek leporečni pozdravni nagovor. Sekretarki z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in vodji služb Ministrstva za lokalno upravo pa so, namesto da bi za omizjem konkretno odgovarjali na vnaprej postavljena vprašanja, prav tako postregli s splošnim besedičenjem o tem, kaj se da in česa se ne da, ker se pač ne da … /…/ Izvedeli smo sicer, da na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pripravljajo nove zakonske rešitve za izobraževanje odraslih, tudi za ureditev izobraževanja odraslih v lokalni skupnosti, nič pa o tem, katere so te rešitve. Nenazadnje sem bila srečna, da se je posveta udeležilo skromno število županov in da so tudi v Skupnosti občin Slovenije preprosto »pozabili« na udeležbo. Sram bi me bilo, če bi morali poslušati to sprenevedanje.

Župani že vedo, kaj lahko pričakujejo od države, kajne župan Odrancev … Čeprav je tudi res, da so marsikje župani država v malem. Kot sem se lahko prepričala ob naši raziskavi, so mnogi med njimi zelo predani svojemu delu in tudi uspešni, vsaj tisti, ki smo jih imeli priložnost srečati in se o tem prepričati.

Osebno bi zato veliko raje ponovno volila tiste župane, ki so varuhi okolja v manjših in regijsko obrobnih občinah in so pripravljeni na dialog z občani, kot pa tiste, ki so »kralji na Betajnovi« v velikih. Iz velikih občin se sploh niso odzvali na naše vabilo o sodelovanju na pogovorih o izobraževanju.

Vendar je to že druga zgodba, čeprav že takoj na začetku pove skoraj vse, tudi to, da je izobraževanje odraslih v resnici nepomembna zgodba, žal predvsem za tiste, ki na resornih ministrstvih mislijo, da so tam le zaradi sebe in ne zaradi pomembnih drugih. O dialogu s temi drugimi in strukturiranju svojega delovnega časa, prioritetah in kar je še nepomembnih mehkih veščin … tako ali tako še niso nikoli slišali.

IDA SREBOTNIK