Pedagoška etika

31. Rutarjeva lekcija

V sodobnih družbah znanja, kot jih ljubkovalno imenujejo, se počasi razvija in širi tendenca, da je delo v šolah vse manj utemeljeno na razmerjih med učenci in učitelji ter vse bolj na regulirani transparentnosti kompetenc in dosežkov, kot bi rekla Foucault in Lyotard. Peter M. Taubman, raziskovalec javnega šolstva, pa bi dodal: priča smo neoliberalnim napadom na javno šolstvo (the neoliberal assault on public education).

Zastopniki edukacijskih ustanov sicer zatrjujejo, da se pri njih vse vrti okrog učencev, vendar to ni res. Vse se namreč vrti okrog znanja, modelov, formatov, transparentnosti in kakovosti produktov, kamor sodita tako učenec kot znanje.

In ko govorimo o kakovosti poučevanja, se ne bi smeli prehitro potolažiti, češ da je potem vse v redu. Mislimo namreč na človeški kapital, ki se mora prilegati vnaprej določenim režimom in procesom. Denimo na delovnih mestih.

Znanje je v taki perspektivi le blagovna znamka, dobrina, blago, ki ga učenec kupi, nato pa kot krošnjar prodaja naprej. Vse to nima nobene zveze z etiko, saj je naprodaj. Sploh pa nima nobene zveze z neodvisnim razmišljanjem, tem velikim razsvetljenskim idealom, na katerem je v času francoske revolucije stal nov šolski sistem.

Pedagoška etika zato zajema učiteljevo spraševanje o naravi lastne želje. Zajema soočanje z lastno željo in odgovarjanje na vprašanje: Kaj v resnici želim? Kaj bi torej rad? Ali sploh vem, kaj bi zares rad na tem svetu, ne le v učilnici?

Tako spraševanje je zahtevno, saj je Freud pokazal, da želja ni le zavestna in poznana, temveč je tudi in predvsem nezavedna in nepoznana. Kako potemtakem ugotoviti, kaj bi človek zares rad? /…/

Spraševanje in preiskovanje samega sebe, da bi človek odkril resnico lastne želje in jo razumel, pomeni še nekaj. Pomeni tveganje in prevzemanje tveganja na svoje rame. In zakaj govoriti o dodatnem tveganju, če pa že živimo v družbah tveganja, kot zatrjujejo sociologi?

Ker je lahko spoznavanje resnice svoje želje zelo drugačno od vsega, kar zavest že ve o sebi. Vemo pa, da zavest ve zelo malo. Ko preiskujemo sebe in odkrivamo pravo naravo nezavedne želje, smo lahko neprijetno presenečeni. Lahko izgubimo vrsto iluzij, ki jamčijo za našo varnost in prepričanja glede lastne identitete v družbenem polju. Nekatere zadeve se vsekakor lahko postavijo v precej drugačno luč, kot je tista, na katero smo pač navajeni.

Prav zato je pedagoška etika tako zelo pomembna. Ni majhen zalogaj, je pa dolžnost. /…/

Naša dolžnost je, da raziskujemo to, v kar verjamemo, to, česar se oklepamo, to, v kar investiramo željo. Etika terja od nas raziskovanje lastne preteklosti, individualne in kolektivne, naših vlog in poslanstev, v katere verjamemo, procesov, ki vse to omogočajo in vzdržujejo. Naša dolžnost je, da mislimo.

V jedru etike je torej tveganje. In v sodobnih hedonističnih družbah simulacij in simulakrov, brezmejnega ugodja in udobja se je izjemno težko odpovedati čemu. Težko je kaj tvegati, težko se je čemu odreči, čeprav naj bi živeli v družbah tveganja.

V jedru vsake edukacijske prakse namreč ni zatrjevanja, da smo vsi za egalitarnost, demokracijo in emancipacijo, temveč je natanko to, kar imenuje Lorraine Otoide način, kako izražamo svojo predanost tem velikim idejam.

Lahko je biti za ideje in celo ideale, čisto nekaj drugega pa pomeni živeti jih, biti angažiran v vsakdanjem življenju, izražati jih, se bojevati zanje, jih braniti, razvijati in kultivirati. Na primer v učilnicah.

In v tej luči pride do polnega izraza to, o čemer piše Peter Taubman: obstaja kurikul naših življenj, naši učencev in naših učilnic; poučevanje je zato njihovo ustvarjanje in raziskovanje.

Kdor je natančno prebral, je ugotovil, da kurikula ne izvajamo, kot da je sveto besedilo, in se ga držimo kot pijanec plota, ki se boji, da bo brez njega padel v jarek, temveč ga raziskujemo in ustvarjamo …/…/.

Pedagoška etika zato terja od učiteljev, da spoznajo, da izvajanja kurikula ne poganja znanje ali vednost o tem, česa naj bi se učenci naučili, temveč ga poganja želja po tem, kar imenujemo skupno bivanje (a particular mode of human togetherness). Drugo ime za to je, kajpak, želja po demokraciji.

In želja po demokraciji je ipso facto želja po samouresničevanju (self-realization), opolnomočenju (empowerment), avtonomiji in varnosti.

Živimo pa v svetu, v katerem bo znanje vse bolj blago, ki ga je mogoče pošiljati po svetu prek digitalnih medijev, izobraževanje pa bo vse bolj predmet ekonomske racionalnosti in zmanjševanja stroškov.

Dr. DUŠAN RUTAR