Obsedeni s popolnostjo

Uvodnik

Ne vem natančno, kdaj se je zalezla v naša življenja … Popolnost! Kar znenada sem se zavedla, da v svoji povprečnosti ne sodim več v ta čas. Moje stanovanje ni popolno, niti se ne blešči v popolni čistoči. Še celo več – ko posije sonce, postane očitno, da bi okna potrebovala krpo in vodo, tla pa sesalnik.

Moja obleka ni popolna, gumb odpade ravno v trenutku, ko ga ne morem takoj prišiti nazaj, nogavice so pogosto strgane zaradi nazobčanih robov šolskih miz in stolov. /…/ Da ne govorim o kumarah z mojega vrta, ki so tako nepopolno ukrivljene in različnih velikosti, da ne dosegajo nobenega vizualnega standarda EU, kaj šele popolnosti.

In potem se sprašujem: le kako lahko sploh preživim v svetu, ki od mene nenehno pričakuje popolnost?

Naštela sem same banalne primere, a točno ti nam dnevno perejo možgane. Toliko sem že stara, da jim ne podlegam. Večje breme je popolnost, ki jo od mene pričakujejo na delovnem mestu: vedno naj bi bila nasmejana, strokovna, prijazna, pripravljena pomagati in ustreči, biti na razpolago ob vsakem času, vedno bi morala poznati ustrezen izhod ali čudežen recept za vse težave in potrebe. Da sem samo človek, krvava pod kožo in zmotljiva, že davno ne zaleže več. Počasi, iz leta v leto, postaja breme zahtevane popolnosti vedno neznosnejše.

In pri tem si niti ne predstavljam, kako je šele otrokom, ki še ne premorejo izkušenj in življenjske modrosti, da bi lahko uravnavali svoja občutja ob spoznanju lastne nepopolnosti. Prvič me je prešinilo to spoznanje, ko sem videla jokati otroka v resnični žalosti in prizadetosti, ker testa ni pisal 100-odstotno, pač pa za dva odstotka manj!

»Pa tako zelo sva se učila,« je zatrjevala mati na govorilnih urah. Ona in otrok sta se učila, potem pa zmanjkata dva odstotka. Dvojna nepopolnost. Veliko staršev ob svoji nepopolnosti želi vsaj popolnega otroka. Sedijo z njim ure in ure in »se učijo«, jim delajo naloge, plakate, brskajo po spletu in iščejo gradivo, slike, prevode, kopirajo … Še več – pozabljen zvezek ali športno opremo po telefonskem klicu otroka ob katerem koli času prinesejo v šolo, pišejo opravičila za nenarejeno domačo nalogo, kličejo starše otrokovih sošolcev za informacije o ustnem ocenjevanju …

Še nikoli se niso starši toliko ukvarjali s šolo, kot se ukvarjajo danes. Popolnoma po nepotrebnem, saj današnji otroci niso nič manj sposobni, kot smo bili mi. /…/ V tretjem razredu sem dobila nezadostno, ker nisem imela domače naloge. Sama sem morala poskrbeti za primerno opravičilo, sama sem poskrbela, da sem oceno popravila. Danes pa doživim na govorilnih urah očitek, da starši sploh ne vedo, kaj bo otrok vprašan. V prepričevanju, da to sploh ni pomembno, ampak da je dovolj, da ve otrok, nisem uspešna. Starši morajo preveriti, pomagati, siliti otroka k učenju, z njim ponavljati do popolnosti … Pri toliko vloženega truda in časa je 98 odstotkov res neuspeh. Otroku pa jasno sporočilo: nisi popoln, še ob tolikšni pomoči staršev ne zmoreš. /…/ Se potem še lahko čudimo preobremenjenosti in odklonilnemu odnosu do šole?

In v tem razmišljanju o popolnosti mi pride na misel delo H. G. Wells-a Časovni stroj. V prihodnosti popotnik skozi čas spozna ljudstvo Eloi. Popolni so, popolna je njihova postava, lasje, obleka, nasmeh. Njihov dom je popoln, njihov dan je popoln, njihova hrana popolna. In to le zato, da so hrana. Hrana nepopolnim Morlockom.

Tako kot smo hrana mi, farmacevtski in kemijski industriji, z vsiljeno, a nikoli uresničeno željo po popolnosti.

KATJA ZULE