List iz dnevnika

O vseživljenjskem učenju

Dolgo sem mislila, da ljudje preprosto vedo nekaj tako samo po sebi umevnega, saj je logično, to zagotovo vsi vedo. Sčasoma sem spoznala, da vendarle drži, kot so me učili v šoli za terapevte, da ljudje pogosto ne vedo stvari, ki se meni zdijo logične in same po sebi umevne. /…/ Čeprav mislimo, da smo si podobni in živimo vsi podobno, dan za dnem spoznavam, da še zdaleč ni tako. Včasih je preprosto dobro, da posamezne stvari slišimo večkrat, saj jih šele takrat zares slišimo in si jih zapomnimo. Po svoje smo vsi ves čas učitelji in vsi ves čas učenci. To drži za vsa obdobja v življenju in ta krog se nikoli ne konča. Od malega se vsi učimo, pa tudi učitelji smo od prvih korakov naprej. Če ne drugim, smo kot malčki učitelji svojim staršem in, seveda, smo v obdobju zorenja predvsem njihovi učenci. Najpogosteje se teh 'daješ–dam' odnosov niti ne zavedamo. /…/ Ni vedno inštitucija tista, ki uči in je odgovorna za to, da nas nauči. Učijo nas tudi okolica, prijatelji, pravzaprav življenje samo. Že prijazna soseda, ki nas vsak dan lepo pozdravi, nas uči prijaznosti in vljudnosti. Tudi stric z ulice, ki nam pomaga zamenjati avtomobilsko gumo, nam kaže, kako bomo v prihodnje to lahko znali sami. Tudi znanec, ki ga srečamo in mu potarnamo, da ne vemo, kako bi ravnali s svojo najstniško hčerko, da bi bilo najbolje zanjo, nam lahko odpre oči ... Nešteto priložnosti za učenje se nam ponuja na vsakem koraku in prav je, da se zavedamo, da je to proces, ki se nikoli ne konča, če tako izberemo. Zato je prav, da smo tudi sami odgovorni in zgledni učitelji ter hkrati zgledni učenci, da prepoznamo učitelje, ki so nam bili podani na pot, da nas učijo, opominjajo, opogumljajo in vodijo.

Dolgo sem potrebovala, da sem si začela zaupati in verjeti, da lahko ljudem dam več, kot sem kdaj koli mislila. Zdaj predajam znanje skozi poučevanje telovadbe za zdravo hrbtenico. Pa ne le z namenom tedenske vadbe, pač pa z namenom ozaveščati in opominjati, da zmorejo in si lahko pomagajo sami. Tudi pri izvajanju terapevtskih masaž nikoli ne gre le za masažo, temveč tudi za … /…/. Namen vsakega učitelja je poučiti učenca, da bo pot znal nadaljevati sam. Bistvo je, da je bilo sporočilo dano in je bilo to na drugi strani slišano in pravilno razumljeno. Kako bo od tu naprej, naj se sliši še tako čudno, ni več odvisno od nas, temveč od učenca samega. Seveda želiš in upaš, da bo posameznik spoznal, kaj je najbolje zanj. Vendar je vsak človek oseba zase in vsak ima pravico, da (učiteljevo) sporočilo sprejme, z njim raste ali pa ga ne sprejme in ga ovrže. Pri tem ne gre pozabiti, da vaš 'učenec' ali 'učenka' morda še nista pripravljena slišati, morda preprosto nočeta slišati ali pa vašega sporočila niti ne potrebujeta. In tudi to je treba v celoti spoštovati.

PETRA NARTNIK