Bo počilo še kje?

Že dolgo me ni kakšen časopisni naslov tako pretresel kot tisti, ki sem ga nekega jutra zagledala v hrvaškem dnevniku. »Akcija indeks: Privedli 95 profesorjev in študentov« je pisalo na vrhu naslovnice in nato je bilo pod fotografijo policaja z univerzitetnima profesoricama, od katerih je ena celo ugledna poslanka, še z mastnimi črkami napisano »Vpis 9.000, izpit 2.000 evrov«.

Ali je mogoče, sem se spraševala, da se korupcija takšnega obsega dogaja na ugledni zagrebški univerzi, na kateri je diplomiralo tudi veliko Slovencev? Ne nazadnje zato, ker imajo tam nekatere študije, ki jih pri nas še ni, predvsem pa zato, ker sporazum med Hrvaško in Slovenijo - ta se mi je doslej zdel pravo olajšanje ob sporih, ki sicer pestijo odnose med državama - vse od razpada nekdanje Jugoslavije zagotavlja, da se lahko študenti z obeh strani vpisujejo in študirajo pod enakimi pogoji kot domači študenti.

Podatki, ki so jih hrvaški in delno tudi slovenski mediji posredovali v naslednjih dneh, so samo še potemnili podobo hrvaškega visokega šolstva. Zvedeli smo, da so aretacije profesorjev in študentov štirih zagrebških fakultet - Fakultete prometnih znanosti, Ekonomske fakultete, Fakultete za strojništvo in ladjedelništvo ter Gradbene fakultete - in še Visoke šole za promet v Zaprešiću sledile enoletnemu prikritemu zbiranju dokazov. V akciji, ki so jo na Hrvaškem takoj razglasili za največjo protikorupcijsko operacijo v zgodovini te države, naj bi zbrali zanesljive dokaze o podkupljenosti 21 profesorjev, treh asistentov in še štirih drugih uslužbencev. Glede na to, da so tovrstne obtožbe zelo težko dokazljive - razkritja si namreč ne želi nobena stran -, so dokaze zbirali tudi s prisluškovanjem, med katerim naj bi ujeli tudi objavljen drobec odgovora dveh udeležencev, v katerem je na vprašanje prvega, kako pa naj si pomagajo siromašni študentje, drugi odgovoril, da naj ti študirajo ...

Cinizem izjave, da je mogoče do vpisa ali izpita priti na dva načina - bogati lahko plačajo, drugi morajo za to študirati -, je seveda srhljiv. Postavlja namreč zelo neprijetna vprašanja. Koliko je bilo, poleg odkritih, še tovrstnih goljufij. Koliko otrok bogatih staršev se je s pomočjo tisočih evrov uspešno vpisalo in diplomiralo in si nato s pomočjo dobrih zvez svojih staršev našlo še dobre zaposlitve, pri katerih očitno nikogar ne motijo vrzeli v njihovem znanju? Morda je še dobro, da nikoli ne bo odgovorov na ta vprašanja, saj bi takšna snežna kepa nedvomno povzročila še veliko večji pretres, kot ga je afera Indeks in ga še bo. Le kdo bi lahko za nazaj popravil takšne krivice, kot je neupravičen vpis? A seveda bo afera zmanjšala zaupanje in gotovo tudi načela dobro ime univerze. Domnevamo lahko, da bo poslej tudi manj korupcije, vprašanje pa je, če se ne bo vrnila, ko bo afera že malo pozabljena.

Kajti globlji vzroki za kupovanje izpitov ne bodo odpravljeni z aretacijami in pričakovanimi ostrimi kaznimi. Domnevamo lahko, da so ti vzroki večplastni: na eni strani je pritisk tistih, ki se ne morejo vpisati in ne morejo opraviti kakšnega težkega izpita, in na drugi strani nezadovoljstvo s plačami zaposlenih na fakultetah in njihovo spoznanje, da je mogoče dohodke močno zboljšati; a k temu je treba dodati še pomanjkljiv nadzor, ker avtonomnost akademskega sveta pač temelji na zaupanju.

Kako bo z zaupanjem po teh dogodkih? Ne le na Hrvaškem, saj prihajajo novice o kupovanju izpitov in celo diplom - z denarjem in s spolnimi uslugami - tudi iz Bosne in Hercegovine, kjer pa očitno ne bo aretacij, ker ima policija le anonimne prijave in ne tudi dokazov.

Bo počilo še kje? Je slovensko visoko šolstvo povsem varno pred takšnimi razkritji? Sodeč po govoricah se je tudi pri nas dogajalo marsikaj spornega, a brez dokazov ni obtožb. Pred poldrugim desetletjem se je na mariborski univerzi zgodila afera z italijanskimi študenti, ki naj bi za dobro plačilo kar po bližnjici prišli do diplom in to celo na neobstoječem študiju. Po razkritju je nekaj profesorjev izgubilo funkcije, a nihče ni bil sodno preganjan. Italijanskim študentom pa je legalni študij omogočila ljubljanska univerza, da je država ušla sramoti.

Logično se zdi, da je podkupljivost verjetnejša tam, kjer ne skrbijo zadosti za visokošolsko kakovost, ki zajema tudi nadzor nad izpeljevanjem študija. Slovenija še vedno ne premore neodvisne agencije, ki bi zagotavljala tak nadzor ...