Paradoks odvisnosti

Rutarjeva lekcija

Ljudje, nikakor vsi, imajo radi besede svoboda, emancipacija,neodvisnost. Zdi se jim, da je lepo in dobro biti neodvisen. Ko pa razmislite natančneje, spoznate, da obstaja še nekaj pomembnejšega. Bržčas ni učitelja in ravnatelja, ki se ne bi strinjala s tem, kar sledi: učenci naj postanejo v šolskih klopeh emancipirani, kritični, neodvisni in samostojni misleci, zmožni za presojanje sveta in sklepanje, ki ni podrejeno nobeni avtoriteti. Ali se morda motim?

Neodvisnost je na prvi pogled vsekakor zelo zanimiva zamisel, emancipacija tudi.

Toda emancipacija že od rimskih časov sem pomeni svobodo in neodvisnost. Vprašanje je tole: Kako je mogoče biti v šoli emancipiran, če si učenec?

Zadeva kajpak ni čisto preprosta, kajti orisano razmišljanje je mogoče le pod enim pogojem: dekonstrukcija oblastnih razmerij, osvobajanje od dogmatizma in vraževerja. Vse to zajema izraz kritična pedagogika. Zopet se bo verjetno vsakdo strinjal, če zapišem: v svetu, v katerem živimo, vselej obstajajo nevidne nitke, ki držijo ljudi v podrejenosti, stresu, strahu, pokornosti, tesnobnih pričakovanjih. Kako je torej možno kritično mišljenje, če se ne lotimo prav teh nitk in jih naredimo vidne?

Ali so učitelji v slovenskih šolah pripravljeni in zmožni narediti nevidno vidno? Ne znam si namreč predstavljati nobene emancipacije, če nevidno ne postaja vidno, če ne obstaja kritična teorija družbenega življenja, ki razgalja to, česar spontani vsakdanji pogled na eksistenco ne more uzreti.

Sklep: emancipiranje učencev je mogoče le, če se v šolah naselita kritična pedagogika in kritična družbena teorija. Hierarhijo predmetov bi zato spremenil takole: čisto na vrhu sta kritična pedagogika in kritična družbena teorija, ne pa matematika. Sploh pa bi jo ukinil. /…/

Namesto hierarhije je pomembno tole: v šolah nas mora nujno zanimati, kakšen je svet v resnici, ne v abstraktnih približkih. Na tem kraju je zato treba poudariti pomen znamenite filozofske ideje, katere avtor je francoski filozof Jacquese Rancière: emancipacija ne pomeni neodvisnosti, temveč pomeni vztrajanje v odvisnosti od – resnice.

Emancipacija torej ni zavezana svobodnemu in neodvisnemu razmišljanju, neodvisnemu vedenju in svobodnemu delovanju, temveč je, paradoksno, zavezana natanko odvisnosti od razmišljanja o resnici sveta, v katerem živimo.

Paradoks odvisnosti od resnice ima še eno razsežnost, ki jo izpostavljam: kdor vztraja v raziskovanju resnice, postaja avtoriteta. Učenci v takem primeru niso neodvisni in samostojni misleci, temveč so odvisni od avtoritete, ki raziskuje resnico. Rancière poudarja: učitelj, ki raziskuje resnico, ni gospodar nad učencem, ni avtoriteta, ki se je mora učenec bati, temveč je, paradoksno, avtoriteta natanko zato, ker se izmika vlogi avtoritete in postavlja na njeno mesto – resnico.

Človek je torej emancipiran, samostojen in svoboden šele, ko postane odvisen od resnice in njenega raziskovanja, ko vztraja v zvestobi takemu raziskovanju.

Take zvestobe mednarodne raziskave uspešnosti učencev na žalost ne merijo. Ne merijo tega, kar imenuje Kant nedoletnost, ki se kaže kot odvisnost v razumevanju sveta od drugih ljudi, zlasti od strokovnih avtoritet, med katere sodijo tudi učitelji.

Kant je danes pomemben tudi zato, ker poudarja, da je svobodno razmišljanje del človekove narave in je smisel njegove eksistence.

Učenci bi se zato morali v šoli naučiti ne le zdravo jesti in skrbeti za telesno kondicijo, ukiniti bi morali zlasti tako imenovani slovenski zajtrk,temveč bi se morali naučiti predvsem svobodno razmišljati, kajti kaj jim bo zdrava hrana, če bodo večno odvisni od tega, kar porečejo drugi.

Zdravo življenje, ki je danes sicer zelo v modi, je torej najprej zdravo oziroma neodvisno razmišljanje. Preprečevanje neodvisnega razmišljanja je dobesedno zločin proti človeški naravi. To je nasilno delovanje …/…/.

Izobraževanje otrok zato ne bi smelo biti njihovo pripravljanje na normalno življenje v družbi, v kateri bodo nekoč dobri delavci, če bodo sploh dobili službo, temveč mora biti natanko to, kar zapiše Kant: izobraževanje in vzgajanje za samostojnost in svobodo.

Učenec se očitno ne more vzgajati in izobraževati sam, zato potrebuje učitelja oziroma vzgojitelja. Toda kako lahko nekdo vzgaja in izobražuje za samostojnost in svobodo, če je sam podrejen – na primer ravnatelju, strukturi oblastnih razmerij v šoli ali (neoliberalni) državni politiki?

Opisani problem dobro ponazarja zamisel o inkluziji otrok s posebnimi potrebami. V antični Grčiji, poudarja Rancière, so imeli ženske, otroci in sužnji natanko določene kraje in vloge v občestvu, in sicer take, da niso smeli sodelovati v političnem življenju in pri odločanju. Družbe so namreč vselej že all-inclusive, zato emancipacija marginalnih ljudi ne pomeni njihovega vključevanja, temveč terja subjektivacijo. O tem pa naslednjič.

Dr. DUŠAN RUTAR