(Ne)razumljiva privlačnost nekaterih študijev

Iztekel se je prvi rok študijskih prijav

/…/ Za zdaj lahko le ugibamo, ali bodo s prvimi prijavami prezasedeni vsi tisti študijski programi, na katere se je bilo v preteklih letih najteže vpisati, v skladu s tem pa so od kandidatov terjali tudi največ točk. Večina teh študijev je stalnica, občasno pa med njimi pride do (ne)pričakovanih zamenjav, povezanih z aktualnimi razmerami na trgu dela ali tudi z nenadno modnostjo posameznih študijev, ki morda ni podprta z ničemer konkretnim. A takšnih iznenadnih študijskih zvezd je vendar zelo malo, seznam prestižnih študijev je zelo podoben tistemu izpred desetih ali dvajsetih let. Škoda, da se – vsaj kolikor mi je znano – še nihče ni lotil raziskati, katere so tiste lastnosti študijev, ki odločilno vplivajo, da se mladi, vsem točkovnim oviram navkljub, tako vztrajno odločajo zanje.

Še najlaže je razumeti, zakaj je tolikšen naval na medicino. /…/

Med študiji, ki vsako leto dobivajo izbrane kandidate, so tudi tisti, ki usposabljajo za novinarski poklic. /…/ Kljub skoraj ponižujočim razmeram se mladim novinarstvo očitno še vedno zdi bleščeč poklic.

Tudi za pedagoške poklice se odloča veliko kandidatov, vendar velja to predvsem za področji predšolske vzgoje in razrednega pouka. Morda tu razlogi kandidatov še najbolj izvirajo iz otroških predstav o tem, kaj bi radi postali, ko bodo veliki. Vsaj v moji generaciji nas je večina deklet v nekem obdobju želela postati vzgojiteljica ali učiteljica. Fantje so, seveda, imeli drugačne želje in te so bile veliko bolj povezane s tehniškimi poklici, kot se je to pozneje dejansko uresničilo.

V tem predosmomarčevskem obdobju – ta dan bi nas moral opozarjati predvsem na neuresničeno enakost spolov – sem si zaželela zapisati, da se kljub nekaterim prizadevanjem (teh pa, resnici na ljubo, nikoli ni bilo posebno veliko) še vedno nismo oddaljili od stanja, ko v vrtcih in v nižjih razredih osemletk premočno prevladujejo vzgojiteljice in učiteljice. Gotovo bi bilo za vse bolje, če bi v te poklice zvabili več moških, ki pa bi jim bilo treba najprej zbiti predsodke o tem, da to delo ni primerno zanje. Kdo in kako bi se tega lahko lotil? Razmislek o tem prepuščam vam; meni pa se zdi, da to ne bi smelo biti zelo težko ali drago. Morda bi kazalo javnosti večkrat predstaviti tiste redke moške, ki potrjujejo pravilo in vzbujajo pri tem takšno pozornost, kot, denimo, voznica avtobusa ali tovornjaka.

Kakor koli že, sredi poletja bo znano vse. Takrat bo objavljen tudi razpis še prostih vpisnih mest za drugi vpisni rok, ki se bo iztekel konec avgusta. Lani je drugi rok ponudil tudi veliko nezasedenih mest na ljubljanski in mariborski pedagoški fakulteti. Za razliko od predšolske vzgoje in razrednega pouka – na teh smereh je vedno preveč kandidatov – nekatera učiteljska predmetna področja do konca vpisa ponujajo prazna mesta. Lani jih je bilo največ za študij matematike in računalništva.

Pred letošnjim vpisom se je sicer veliko razpravljalo o spremembah vpisnih postopkov, pri čemer je zlasti zanimivo to, da pobude za spremembe prihajajo predvsem od univerz in posameznih visokošolskih zavodov. Tam se po dolgih letih, v katerih so se vsi zdeli povsem zadovoljni s točkovnim selekcioniranjem kandidatov (to je zagotovo tudi zanje najpreprostejša metoda), nenadoma »odkrili« prednosti davno opuščenih sprejemnih izpitov, ob tem pa bi nekateri svoje študije bolj odprli tudi kandidatom, ki nimajo splošne mature.

Od kod se zdaj znenada pojavljajo te težnje, ki se, vsaj meni, zdijo sicer povsem utemeljene? Dozdajšnji točkovni sistem selekcije je nesporno dajal prednost pridnim mravljicam, oškodoval pa je tiste mlade, ki imajo široke interese in ne premorejo preračunljivosti, s katero bi svoje talente usmerili le v zbiranje točk. Konkretno – dodatne točke prinašajo samo nekatere dobre uvrstitve na tekmovanjih in tako lahko nekdo, ki nastopa in se dobro uvršča celo v mednarodnem okvirju, zaostane za vrstniki, ki ta lov za točkami bolj obvladajo. Napoved sprememb bi torej lahko sprejeli kot napoved pravičnejših vpisnih odločitev. /…/

Zaradi vse bolj tržno usmerjenega visokega šolstva pa je vseeno primerno ohraniti tudi nekaj zdravega dvoma. Namreč – ali gre res le za določanje najprimernejše izbire kandidatov ali pa je (vsaj ponekod) zraven še kaj drugega, kot že opozarjajo nekateri?

JASNA KONTLER SALAMON