Za vse so krive matere

Rutarjeva lekcija

Veliko ljudi še vedno spontano verjame, da so matere ponaravi in instinktivno naravnane k otrokom, njihovi negi in vzgoji, zato naj bi bilo čisto prav, da so njihovi poklici pogosto tile: vzgojiteljica, učiteljica, medicinska sestra, negovalka. Enako je čisto v redu, da se otroci do konca šolanja v glavnem veliko ur dnevno srečujejo z ženskami, veliko manj pa z moškimi, za katere se včasih zdi, kot da so nekam izginili.

Šele v dvajsetem stoletju je znanost namenila več pozornosti otrokom, njihovim potrebam, zlasti pa odnosom med njimi in odraslimi. Še vedno pa vztraja prepričanje, da je za otroka najbolje, če je veliko več časa pri materi kot pa, denimo, pri očetu.

Hrbtna stran takega prepričanja je, da so matere pogosto krive za težave, ki jih imajo otroci, češ da niso dovolj dobre vzgojiteljice ali učiteljice. Ljudje velikokrat verjamejo, da je materinstvo tako zelo pomembno, da so razvojne težave otrok preprosto nujno povezane z njim. Verjamejo namreč, da je otrokov razvoj naraven in da so matere po naravi, kot rečeno, zavezane vzgajanju in negi otrok.

Ali imajo taka prepričanja sploh kako realno podlago?

Niso potrebne študije, saj nam že zdrav razum pove, da je otrokov razvoj daleč od naravnega in da je odvisen tudi od številnih drugih dejavnikov, ki nikakor niso naravni. Ti dejavniki so: narava družine in družinskih odnosov; odnosi med materjo in očetom; vloga žensk v občestvu; ekonomski status družine; kulturno okolje, v katerem raste otrok; družbeno ozračje.

Kdor spregleda naštete dejavnike in krivi matere, češ da niso dovolj pozitivne v odnosu do otroka, da ne kažejo dovolj navdušenja, da premalo spodbujajo otroka, da mu ne zagotavljajo dovolj blagostanja, da se premalo trudijo, da so preveč hladne in premalo čustvene, preveč oddaljene in egocentrične, preveč obremenjene s poklicnimi karierami, ni le zgrešeno, temveč je tudi nevarno in ima lahko dramatične posledice za vse, kajti matere se lahko preprosto zrušijo, postanejo obsedene z odnosi …/…/.

Potem pridejo na vrsto še strokovnjaki in začnejo govoriti o narcistični kulturi, pa o postavljanju meja in o avtoritetah, tako da je zmeda popolna, in nihče več ne ve, kako sploh vzgajati otroke, da bo prav.

In če je vse naravno, kaj imajo pri tem narcizem, egocentričnost ali hlad v medsebojnih odnosih, saj naj bi bile matere po naravi že v celoti opremljene za pravo vzgojo otrok? Kako je mogoče, da matere naenkrat niso več prave, naravne vzgojiteljice, saj jim naravni instinkti povedo, kako pravilno vzgajati? Živalske samice po navadi nimajo nobenih težav s svojimi instinkti.

Kot rečeno: vzgajanje otrok nima nobene resne zveze z instinkti in naravo. /…/

Vzgajanje je tako najprej nekaj, o čemer veliko razmišljamo, če se za to odločimo.

Razmišljanje nam pove, da so bili otroci vse do 17. stoletja pogosto le orodje v rokah odraslih, da so bili velikokrat lačni, tepeni in zlorabljeni. O tem pričajo študije (denimo: Denise P. Sommerfeld (1989). The origins of mother blaming: Historical perspectives on childhood and motherhood. Infant Mental Health Journal, let. 10, št. 1, str. 14–24). Naravni instinkti staršev so bili zelo podrejeni brutalni logiki vsakdanjega preživetja.

/…/

Kljub temu so številni otroci umrli, še preden so dočakali najstniška leta. Vse skupaj se je začelo zelo spreminjati v 17. stoletju. Takrat dobi mati sodobno naravno vlogo, ki jo je tako močno podpiral Jean-Jacques Rousseau. Le redki pa so vedeli, da zadeva ni tako preprosta. Med njimi je bila Mary Wollstonecraft, ki je poudarjala natanko pomen izobraževanja za matere, da bodo šele pripravljene na vlogo matere. Ni dosti pomagalo: ljudje so večinoma vztrajali, da je vzgajanje instinktivno, naravno, kar naj bi pomenilo, da matere ne potrebujejo izobraževanja.

Še danes je pogosto razmišljanje, da smo ljudje naravna bitja in da je za otroke najbolje poskrbeti na način, ki ga vodijo materinski instinkti. Niti Freud s konceptom gona niti Lacan s konceptom pulzije nista mogla doslej doseči, da bi začeli ljudje bistveno drugače razmišljati o materah, očetih in otrocih.

Dr. DUŠAN RUTAR