(Re)volucija učenja

Uvodnik

Z razmahom interneta se je vzporedno razvijala cela kopica novih pojmov: globalizacija, mreženje, storitve od doma, informacijska tehnologija, interaktivno gradivo, elektronske redovalnice in dnevniki. S klikom miške v trenutku lahko kopiramo domače branje ali natisnemo učni list. Tista majhna okrogla ikona na namizju nam zagotavlja svet na dosegu roke – s klikom po svetu. Vendar je klikanje lahko tudi nevarno. Ne samo, da se spletni kriminal povečuje, povečuje se tudi neodgovornost posameznikov, ki ne znajo kritično pristopati k poplavi informacij. Minili so časi, ko so otroci brskali po leksikonih, enciklopedijah, slovarjih in atlasih. Zdaj je vse na dotik. /…/

Saj poznate tisto oguljeno frazo, ki se prenaša iz roda v rod kot ljudsko izročilo: »Kakšni so tile mladi danes!« Mladi so, kakršni so. So drugačni kot pred tridesetimi leti. Vedno so mlade generacije drugačne. Morajo biti. Spreminjajo se časi, spreminjajo se ljudje. Kaj bi rekli, če bi mladi bili takšni kot pred petdesetimi leti? Mladi vendar zrcalijo dogajanje v svetu. Spremljajo tehnologijo, modne smernice, berejo bloge, všečkajo fotografije svojih sošolcev. Posledično spremljajo tudi nemire, nasilje, nezadovoljstvo, stiske, strah v družbi. Mar nimamo v šolah in vrtcih otrok, ki so nemirni, nasilni, nezadovoljni, prestrašeni? In res, kakšni so tile mladi danes? Kakšni bi bili mi, če bi bili v njihovi koži? Bi znali spremljati vse, kar se dogaja v svetu? /…/

Svet se vsak dan spreminja. Posledično se ljudje vsak dan spreminjamo. Naša življenja so odraz dogajanja v svetu. Laže si, kdor misli, da ga lakota na drugem koncu sveta ne zanima. Laže si, kdor misli, da dogajanje na drugi celini ne vpliva na njegovo majhno življenje. Veriga življenja je povezana. Z evolucijo tehnologije to čutimo še bolj kot prej. Čutimo spremembe, čutimo povezanost življenja. Spremljamo informacije in skušamo vplivati na stvari. Ni nam vseeno. /.../ Smo dojeli, da smo obenem, ko smo seznanjeni, tudi odgovorni?

Z napredkom tehnologije sta se zgodila dva velika premika. Ljudje smo se res povezali navzven, vendar smo začutili tudi notranji nemir. Več kot kadar koli prej se pogovarjamo o odnosih, sodelovanju, strpnosti, (ne)miru. Spoznali smo, da se spreminjajo stvari okrog nas. Spreminjajo se vrtci, šole, fakultete. Spreminja se odnos do znanja in do učenja. Ni več kopica naučenih podatkov tista, ki kaže kakovost učenca, dijaka ali študenta. Kaj pomeni, če znam izračunati ploščino pravokotnika ali letnice rojstva slovenskih pisateljev iz obdobja moderne? Kaj pomeni, če vem, kako poteka mitoza ali kako si sledijo Piagetova obdobja? Vedeti je premalo. Z novimi spoznanji prideta tudi odgovornost in dolžnost. Učenje in poučevanje se spreminjata vzporedno z družbenimi spremembami. Vprašati bi se morali, kako sodobna družba pojmuje učenje v sodobnih okvirih. Je to učenje podatkov – v 21. stoletju, ko že sedemletnik zna poiskati informacije na svoji tablici? Kakšne miselne procese želimo razvijati? Navsezadnje, kakšnega človeka želimo vzgojiti? Ubogljivega, mirnega, poslušnega, delovnega, vodljivega ali razmišljujočega, kritičnega, enkratnega? Se sprašujemo, kako se pričakovanja družbe zrcalijo v razvoju mladine?

Mogoče je zdaj pravi čas, da se začnemo zavedati kolektivne povezave. Da smo sposobni videti širšo sliko, ki mladim potencialom onemogoča, da se povežejo s svetom. Mogoče je čas, da otroke naučimo, kakšne so posledice odločitev in kako naj selekcionirajo bistveno iz množice podatkov. Mogoče je zdaj ta trenutek, ko se zavedamo, da nas številne informacije dušijo in da potrebujemo socialno-emocionalno učenje bolj kot definicije in algoritme. Verjetno je zdaj čas, da …/…/.

TINA PAJNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 1, ki so izšli 14. aprila 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?