Pot v neodvisnost in svobodo

Filmska vzgoja z Mirjano Borčić

Smisel in namen filmske vzgoje vidi Mirjana Borčić v razvijanju sposobnosti, ki naj bi omogočale čim popolnejše filmsko doživetje. Če želimo mlade usposobiti, da bodo zmožni aktivno doživljati film, moramo spodbujati njihove sposobnosti opazovanja, povezovanja opaženega v celoto in zmožnosti interpretacije. Toda – kako to doseči?

Filmsko misliti

Dilema ni danes nič manj živa, kot je bila, ko so s tem začenjali filmski entuziasti v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja. Tudi danes filmsko vzgojo pogosto enačijo s filmskim izobraževanjem – s poukom o filmskem jeziku, filmski zgodovini in produkciji. Ali pa je film dojet le kot sredstvo, s katerim mlade podučujemo o družbenih in osebnih stiskah, jih svarimo pred negativnimi pojavi in jim vsajamo vrednote. Mirjana Borčić vse te težnje zavrača. /…/ Njeno vodilo je pripraviti gledalca do tega, da začne filmsko misliti in skuša razumeti filmska izrazna sredstva. Filmsko opismenjevanje naj bi gledalca pripravilo za aktivno gledanje filma, za določanje pomena videnemu. »Brez tega ni žlahtne zabave, prav tako ne širjenje obzorij niti katarze,« piše. In nadaljuje (če povzamemo): šele tako tvorno in ustvarjalno razbiranje filmske govorice lahko osvobaja mladega človeka od predsodkov, nadgrajuje njegov izkušenjski svet, zmanjšuje možnosti manipuliranja z njim in mu omogoča, da razvija kritičen odnos do ponujenih vsebin in vrednot.

Spodbujati samostojnost v opažanju

Odlika misli Mirjane Borčić je v preseganju klasičnega poučevanja, v katerem je učitelj »tisti, ki ve«, učenci pa naj le čim bolj zvesto vsrkavajo njegovo védenje. Naučijo se lahko le tistega, kar jim posreduje, in svojo nevednost nadomeščajo z vednostjo osebe, ki jih uči. Toda ta proces je enosmeren. Učenci sledijo učiteljevi razlagi, a v resnici so uspavani. Ko k temu pridamo še pogosto težnjo odraslih, ki želijo z razlago mladim podtakniti še koš naukov in podukov, je pot k zastiranju oči, ušes in srca zagotovljena. Po Borčićevi pa ustvarjalen gledalec ne pride do razumevanja filma z razlago, ampak je to njegovo zmožnost treba razviti. /…/ Za Mirjano Borčić je zato vzgoja (ne samo filmska) »predvsem ustvarjanje pogojev za nenehno odkrivanje in razumevanje odkritega. Je pot v neodvisnost in svobodo.« Vloga učitelja pa je v tem, da spodbuja učenčevo samostojnost v opažanju in izražanju doživetega.

Izkušnjo gledanja oplemenititi z znanjem

To pa ne pomeni, da je védenje o filmu, njegovi zgodovini, avtorjih in izraznih sredstvih nepomembno. Borčićeva na več mestih poudarja, kako pomembno je poznati osnove filmskega izražanja in zgodovino filma ter vedeti, kako film nastaja. Znanje nam širi obzorja in nas brani pred prehitrimi in posplošenimi sodbami ter klišejskim vrednotenjem. /…/ Še danes se dogaja, da pedagogi (ali filmski delavci) pouk o filmu začnejo z naštevanjem kadrov, sekvenc in zgodovinskih podatkov, z navodili učencem, naj v špici poiščejo avtorja glasbe ali na pamet naštejejo snemalne lokacije. Ali pa se osredotočijo na obnovo vsebine in povsem zanemarijo, da je njen neločljivi del tudi oblika. Tak pouk, ki se začne in konča z obnavljanjem podatkov, je sam sebi v namen. Dolgoletne izkušnje Mirjane Borčić in njenih sodelavcev pa kažejo, da se povezovanja vsebine z obliko, filmskega izrazja in specifičnosti filmske govorice najlaže učimo spotoma: s tem, ko poskušamo interpretirati videno in utemeljiti, kaj je bilo tisto, kar je določilo naše doživetje v filmu. Tu šele pride do izraza učiteljevo znanje, učenci pa se učijo iz njegovega pogleda. Spontano, z vztrajno in pozorno izmenjavo enakovrednih mnenj bogatijo svoje znanje z učiteljevim. »… gledalec z gledanjem usvaja filmsko govorico,« piše Borčićeva. »S tem postaja bolj občutljiv za njeno sporočanje in sposobnejši informacijo vtkati v svoj izkušenjski svet. Prepričala sem se, da je izkušnja gledanja pri tem najpomembnejša in da je naloga filmske vzgoje oplemenititi to izkušnjo s potrebnim znanjem.«

Prav za vse

/…/ Čeprav se velikokrat sliši, da je film množična umetnost, je množičen le v svoji najbolj konvencionalni, »pop-corn« obliki. Filmi, ki niso predani le iskanju najhitrejše poti do blagajn, množično občinstvo vse prevečkrat zaobidejo. Zato se je zanje treba potruditi, jim poiskati pot do gledalca. In predvsem: treba je verjeti, da gledalci to potrebujejo in želijo. Zaupati v moč umetnosti, da ne zadovoljuje le ozkega, elitnega kroga izbrancev, ampak da lahko vznemiri, zadovolji, spodbudi vsakogar med nami. V tej točki pride do izraza globoka humanost Mirjane Borčić. Njeno prepričanje, da je film, v vseh svojih oblikah, namenjen prav vsem gledalcem in da so ga ti zmožni dojeti, razumeti, občutiti, doživeti – vsak po svoje, a ti načini so enakovredni in enakopravni.

Filmi, ki vznemirijo

Dileme, kakšen film izbrati za mlade gledalce, niso danes nič manj žive, kot so bile nekoč. /…/ Naj jim kažemo to, kar želijo videti sami, ali naj usmerjamo njihovo zanimanje? Mirjana Borčić tudi tu ne išče najlažje poti. Zaveda se, da je film lahko všečen, nas pritegne s tem, da nas zabava, sprosti. Spominja se, kako se je sama istovetila z igralkami, zbirala njihove sličice, preštevala število oblek, ki so jih v filmu zamenjale. Toda s tem se ne zadovolji. Zabava in sprostitev sta le prvi korak do tega, kar nam lahko da film. Zato išče filme, ki gledalca vznemirijo. Ki spodbudijo njegova razmišljanja, čustvovanje, estetska pričakovanja.

BARBARA KELBL 

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 6, ki so izšli 5. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?